Izjavili ste, da snemanje filma po navadi spominja na vojaško operacijo.
Zato, ker je snemanje filma po navadi povezano z velikimi finančnimi sredstvi. Bolj je produkcija organizirana, bolj vsak ve za svoje mesto, bolje se finančno pride skozi in manj snemalnih dni porabiš, tako da gre za velik pritisk. Moje življenje ne sprejema takšnega načina dela in je treba najti neko formo, ki je bližje miru in pri kateri vseeno naredim film v nekih okvirih.
Potem med snemanjem filma ni bilo večjih produkcijskih težav?
Ne, s producentom sva sestavila filmsko družino, ki ni imela klasičnih vprašanj, kako dolgo bo snemanje, koliko bo denarja in podobno, ampak jih je zanimala vizualna plat. Mogoče niso bili vsi najbolj strokovno izboraženi, a so na koncu dali več, kot bi lahko dal kakršenkoli profesionalec.
Je 13-letni Sandi Šalamon, ki gledalce navdušuje z vlogo sina, naravni talent za igro?
V mojem filmskem delu ni igre, so samo ljudje in srečanja med njimi. Srečanje med mano, Sandijem in Mikijem Rošem je bilo zelo intenzivno, oba sta dala vse, kar sta imela v sebi. In to, kar sta imela v sebi, je nekaj precej izjemnega.
Film govori o odnosu med očetom in sinom. Kakšen je ta odnos?
Zame je bilo izhodišče narediti ljubezenski film. Hotel sem ustvariti nekaj poetičnega med očetom in sinom, ne glede na to, ali je to mogoče ali ne. To je nekaj, kar je prišlo v moje srce in je moralo iti ven.
Ni pomembno, ali je človek filmski kritik ali gledalec, ki gleda tri filme na leto, pri srčnih zadevah so odzivi kar podobni.
Je potem delno avtobiografski?
V tem smislu ne. Je kakor verz, ki ti – ne veš, kako – pride v glavo in ga daš naprej.
Bodo gledalci iz dvorane šli pomirjeni ali vznemirjeni?
Verjetno zaljubljeni in kot da so sami pesniki. Ni pomembno, ali je človek filmski kritik ali gledalec, ki gleda tri filme na leto, pri srčnih zadevah so odzivi kar podobni in takih občutkov je bilo veliko tako v Benetkah kot v Portorožu.
Zakaj vaše filme velikokrat opisujejo z besedo lirično?
Film vidim kot poezijo in ga snemam iz intimnih odnosov, ki mi jih uspe vzpostaviti med ljudmi, ter zgradim nekaj, kar je bolj podobno pesmi kot drami.
Kaj si boste ogledali na Liffu?
Chantrapas Otarja Iosselianija in mogoče še enkrat Turnejo Mathieuja Amalrica, ki me je res potegnil, za druge pa moram še malo pobrskati.
