15. 3. Cross Club Praga (13. dan)
Praga je padla! V najbolj norem klubu kadarkoli. Klub je opremljen z najbolj norimi rečmi. Predstavljajte si, da ste v neki grozljivki daleč v prihodnosti. Vse je temno, na eni steni so matične plošče starih računalnikov, ki jih krasijo razne luči in imaš občutek, da si v vesoljski ladji, na drugih stenah in stropih so stvori iz raznih materialov, ki se svetijo in gibljejo. Noro. Čehi so pa itak norci. Seveda je pa itak vse »češko«, od interneta do organizacije in čakanja na hrano. Če si predstavljaš, da čakaš na pico dve uri in pol …jao.
Mi pa smo na koncertu resnično spustili vse zavore. Razumljivo, do konca turneje smo imeli samo še tri nastope. Praga je za nami, čakajo pa nas še Plzen in Brno. To pa je v praksi videti nekako takole: razmetan avtobus v vonju starega švica, alkohola in sezutih čevljev. Po trinajstih dneh brez žensk postajamo vse bolj »nevarni« in nestrpni. Kar se je na določen način seveda poznalo tudi na koncertu. Vse se vrti okoli seksa. Pogrešamo svoje ženske, hehe. Čehinj pa nočemo! Nekateri so za to poskrbeli z izdelki iz kondomatov, da so umirili hormone.V Švici lahko marsikaj kupiš za ta namen. Če smo na začetku spali po 10 ur, spimo zdaj samo po 4 ure. Smo zabuhli in gledamo svet skozi rdeče oči. Bojimo se, da bomo celo Češko preživeli s površno higieno. Hvala bogu, da imamo vlažilne robčke od Palome, da se malce umijemo. Saj določene stvari lahko umijemo, kar na WC-ju v umivalniku. Skratka, zadnji del turneje bo v tem »out of control« vzdušju. Ne nam zamerit, saj smo samo ljudje! Bomo pa zaradi tega delali bolj poredne komade. Aaaaaaaaaaaaa…. Jutri pa v Plzen na ful piva.. a .a .a.
16. 3. Plzen (14. dan)
Napoved še že iz prejšnjega dne se uresničuje. A pustimo zdaj nepričakovane in dramatične zaplete. Zbudimo se pred klubom Pod Lampou v deželi piva. Ura je dvanajst. Lačni letimo v najbližjo gostilno, kjer se najemo za pičle štiri evre na glavo in spijemo pivo, ki stane dober evro v pollitrski količini. Ker je klub odpiral svoja vrata za band šele ob šesti uri popoldne, smo bili prosti. Eni spat , drugi na pir, tretji pa na ogled mesta.
Čas »load in« je kmalu napočil in začela se je naša služba. Po strmih stopnicah smo nosili opremo in v prostorih kluba se zasliši poznani »Life is Life« od naših Laibachov. Res dober občutek, ko misliš, da nisi daleč od doma. Bliža se ura koncerta in prvi obiskovalci so prispeli. Kljub temu, da je bila sreda, se je klub do dobra napolnil. Na vrata potrka organizator in nas vpraša, če nas lahko nekdo pozdravi. Kdo neki bi to bil? Seveda! Bili so slovenski študentje, ki so slišali, da igramo v Plznu in so nas prišli spodbujat. To nam je dalo dodatno energijo za koncert. Ogreti in polni pričakovanj stopimo na oder. Pričaka nas aplavz. Buda in Soki začneta svoj šov, ko se na naenkrat zasliši ploskanje v ritmu. Slavc začne vstopni intro za »Running« in že smo v polnem pogonu. Čehi so že čez nekaj trenutkov dokazali, da so res nora publika, saj so se takoj poistovetili z našimi reggae, ska, punk, metal vibracijami. Vsi so takoj navdušeni nad plavanjem na blazini, Palominim toaletnim papirjem in tudi nekaj robčki, ki smo jim jih podarili, če bodo morali obrisati solze pri skladbi »Dry Your Tears.«
(Foto: arhiv skupine)
Komajda smo uspeli pobegniti z odra, saj so nas dvakrat klicali nazaj, bi nas tudi tretjič, pa se nismo dali. V dobri družbi smo preživeli še nekaj časa v klubu, nato pa so se nekateri odpravili že spat, nekaterim pa to sploh ni zneslo. Zakaj?
Okoli pol dveh zjutraj je neznanec razbil stransko šipo na avtobusu in odnesel dokumente, mobitele in nekaj oblačil. Nekaj članov banda in ekipe je spalo v klubu, nekateri so še žurali, Soki in Nensi pa sta spala kar na avtobusu. Bili smo šokirani in prestrašeni. Poklicali smo policijo in prijavili rop. Pospravili smo nastalo škodo in počakali, da se zdani. Res smo srečni, da smo imeli Šnibija, ki je vse uredil. Primo je skočil v mesto po pleksi, Šnibi je v sosednjo delavnico skočil po »pleksarco« in smo kar na ulici naredili nadomestno okno, da smo lahko nadaljevali z vožnjo proti Brnu. Skratka, zelo vznemirljiv dan v Plznu. Naslednja, naša zadnja destinacija na turneji je Brno.
17. 3. Brno (15. dan)
Brno. Prvi deževni dan na turneji. Prispemo do kluba Mjuz, ki je lociran v centru mesta. Bus parkiramo na pločnik in se hitro lotimo nošenja opreme. Buda je bil zadnji, ki je zapuščal bus. Naenkrat začne kričat: »Dim! Gori!« Iz armaturne plošče se je vil gost dim in smrdelo je po zažganem. Zajela nas je panika. Šnibi je imel že pripravljen gasilni aparat. Nemudoma je odprl armaturno ploščo in vse izklopil iz elektrike. Tako je tudi ostalo nekaj ur, saj nismo vedeli, kaj je bilo in kaj bo z nami naprej. Vse je kazalo, da bomo ostali brez avtobusa. Ojoj! Da bi bilo še veliko bolj zabavno, nam je prišla težit še češka policija, ki si ni dala dopovedati, da je avtobus v okvari in da ga ni mogoče premakniti iz mesta. Morali smo poklicati vlečno službo. A predenj je ta prišla, je Šnibi ugotovil napako in bus pognal. Ko je vlečna služba prišla, je policija odšla in morali smo plačati odškodnino. Avtobus smo parkirali na bližnji parkirni prostor, čeprav še nismo bili prepričani, ali nas bo ta dejansko lahko tudi zapeljal domov.
Koncert v Brnu pa je bil zakon! Nabito polni Mjuz z najbolj noro publiko na turneji, ki nas je hotela dobesedno raztrgat. Pogoji koncerta so bili slabi. Zvok v prostoru je bil neakustičen, pa tudi prezračevanje je bilo zelo slabo. Bilo je kot v savni. A ker je bil to zadnji koncert, smo pritisnili na plin do konca. Ko je prišel čas blazine, se je plavalo nekaj deset metrov po celem klubu. Nehalo se je piti pivo in plesalo se je od prve do zadnje vrste. Punce in fantje so slekli majice. Tudi Buda, česar nikdar ne stori. Ko smo odigrali zadnji ton turneje, smo se zavedeli, da nam je tudi tokrat uspelo. Publika nas je zvlekla z odra, nam častila pijačo za pijačo in se družila z nami, vse dokler nas niso vrgli ven. Tudi tokrat so nas prišli poslušat slovenski študentje, ki so študirali dobrih sto kilometrov iz Brna. Večja skupina se nas je po koncertu skupaj odpravila v bližnje lokale, kjer smo pričakali jutro.
Elvis Jackson smo se poslovili od koncertov v sklopu tega dela turneje.
Če na kratko povzamemo, kaj je za nas turneja pomenila, lahko sklenemo, da je to več kot dobra izkušnja. Veliko smo doživeli, videli, storili in preživeli. Če samo pomislimo in se spomnimo nazaj na presekano čelo in ustnice, okrušen zob, modrice, odrgnine, zlomljene palice, strgane strune, polne in tudi na nekaj napol praznih dvoran, veliko kilometrov, smrad na avtobusu, napor, srečanja z novimi ljudmi in veliko lepimi dekleti, na količine popitega alkohola, razpad bioritma, neredno prehrano, dehidracijo in še več bi lahko našteli. Vse to skupaj nas je spremenilo v složnejšo ekipo, v dobrih in slabih trenutkih. To je pravi rock'n'roll in je daleč od realnosti, je pa izkušnja, za katero se splača vztrajati in truditi. Kmalu nas čakajo še Madžarska, Hrvaška, Srbija in morda še kaj. Se vidimo 19. 5. v Križankah.
