Govorite finsko?
Ne, nemogoče.
Kako torej komunicirate z Akijem Kaurismäkijem?
Ne komunicirava.
Torej je z njim tako kot z njegovimi filmi?
Ni nama treba govoriti, samo slabi režiserji imajo potrebo po govorjenju, dobri nikoli.
Kaj pa dela? Namigne?
Reče: "Ne igraj!". Igralci vedno preveč igrajo, saj vidite v filmih, kajne.
Kateri režiser govori največ?
Vsak. To sploh niso režiserji, samo pretvarjajo se, da so. Jaz se pretvarjam, da govorim angleško, oni pa se pretvarjajo, da so režiserji. Večina jih je takšnih kot mame z otroki. Saj veste, ko vam mama pokaže otroka in reče: "Ali ni lep." Ne morete ji reči: "Ne ni lep, grd je."
Vsako pravilo ima izjemo. Se lahko spomnite kakšnega dobrega francoskega režiserja?
V Franciji ni več režiserjev. Vsi so mrtvi.
Gaspar Noé?
Za reklame.
Ne.
Ja.
Vam Nepovratno ni bil všeč? Se vam je zdel dolgočasen?
Da, res dolgočasen. Kako lahko to žensko imenujete igralka. Sploh ni igralka. Kako ji je že ime?
Monica Bellucci?
Da. Ona ni igralka, ona je top model, ki poskuša igrati in biti malo posiljena.
Kaj pa Isabelle Adjani?
Ona je mrtva. Ima tak obrazni lifting, da se sploh ne more več smejati.
Torej so prave francoske igralke le igralke, kot je Catherine Deneuve?
Catherine Deneuve je ok, prav tako Jeanne Moreau. Zdaj pa so že vsi igralci, režiserji, povsod so zasloni … Svet je zaslon.
Torej vam je težko najti režiserja, s katerim lahko delate?
Da, zdaj sem nehal, ker je tako dolgočasno. Današnji režiserji so popolni analfabeti, ki ne vedo niti, kdo je Marcel Proust.
Morda pa režiserji, kot sta Mathieu Kassovitz in Noé, poskušata samo govoriti o svoji generaciji?
Če govorita o svoji generaciji, me ne zanima. K... gleda njuno generacijo. Jaz sem punker. Mislim kot punker. Zadnje gibanje, ki je poskušalo nekaj spremeniti, je bil punk: k... te gleda, k... gleda družbo. Zdaj pa je dolgčas. Vsi hočejo delati filme, dobivati nagrade in imeti denar. Zdaj so vsi žrtve. Če nočeš biti žrtev, se prosim bojuj. Ne gre za vprašanje generacije, ker je bila tudi moja generacija sranje, je pa štiri do pet odstotkov naše generacije vseeno poskušalo nekaj spremeniti. Ni nam uspelo, a to še ni razlog za to, da ne poskusiš.
Še vedno poslušate punk?
Ne, zdaj sem prestar in bi bilo smešno, če bi ga poslušal.
Ste vi 99 odstotkov ali en odstotek?
Težko je najti pravo pot, ker je kapitalizem zmagal. V Ameriki sem se pogovarjal z nekim bogatašem in mu rekel, da ni razrednega boja, pa mi je odgovoril: "Je, ampak smo mi zmagali, vi pa zgubili." Amerika ni zmagala v ekonomski, ampak kulturni vojni. Vsak si želi biti Američan, celo Rusi in Kitajci.
Vašemu liku v novem Akijevem filmu Le Havre je ime Marcel Marx. Ste bolj Marcel ali Marx?
Bil sem Marx, ampak sem izgubil.
Zdaj pa ste Marcel?
Zdaj pa sem Marcel - čistilec čevljev, ki jih družba ne potrebuje več.
Ste bili že kdaj v Le Havru?
Da, tam sem igral v gledališču.
Je res takšen, kot je prikazan v filmu?
Da.
Videti je precej obupano mesto?
Saj je. To je bilo zadnje komunistično mesto v Franciji. Je težko mesto, a ima obenem tudi prijetne dele.
Kakšen je vaš lik v filmu?
Normalen človek je. Pije, včasih hoče seksati s ženo, ampak mu mora kuhati. Ni junak, ko nenadoma pride ta deček kot nek Jezus Kristus, ki, mimogrede, če ste opazili, ni moker, čeprav stoji v vodi, pa se Marcel Marx spremeni. Mesto se spremeni.
Kako je Kaurismäki dobil idejo o filmu o imigraciji?
Rekel je, da je imigracija velik problem, pa sem mu rekel, zakaj te zanima problem imigracije, saj nihče ne migrira na Finsko, ker je premraz in preveč depresivno.
Kako Finsko dojemate vi?
Finska je čudna dežela tako kot njen jezik. Depresivni so, ker je pozimi vedno noč in poleti vedno dan in se ti počasi začne mešati. Pozimi sediš v baru ob treh popoldne in je noč, ob šestih si še vedno v baru in je noč, ob desetih pa se ne moreš več premikati in si mrtev.
Ampak še vedno imajo odličen smisel humor.
Ja, ampak morajo, da ga imajo, veliko piti.
Ste sami bolj človek vodke ali vina?
Pri pitju sem amater. Enkrat sem v Helsinkih spil preveč vodke in sem se zbudil v bolnišnici z infuzijo v roki. Ampak oni pa lahko spijejo ...
Tudi Kaurismäki?
Uf, ja. On je profesionalni pivec, pravi profi.
Koliko časa ste najdlje ostali na Finskem?
Tri tedne, ampak se zadnjih dveh tednov ne spomnim, ker sem bil vedno pijan. In bilo je tako mraz, da sploh nisem mogel ven, do -30 stopinj.
Finski humor je v Sloveniji zelo popularen. Zakaj, menite?
Tudi vi ste malo depresivni, ne?
Morda. Bolj kot Francozi zagotovo.
V Franciji lahko veliko govorimo. Ničesar ne povemo, ampak govorimo pa lahko veliko. In pomaga. Delamo hrup z našimi usti.
Kako sta z Akijem pred dobrimi 20 leti sploh prišla skupaj?
Aki je v Parizu iskal igralca za Boemsko življenje in ni našel nikogar. Ponujali so mu zvezde, a jih ni hotel, ker pravi, da zvezde delajo filme, on pa ga želi narediti sam. Prijatelj mi je rekel, da je v Parizu in da me želi srečati, ker je slišal zame. Hotel se je dobiti z mano ob dve zjutraj v baru hotela. Ko sem prišel tja in se usedel, me je pogledal in rekel: "O, imaš velik nos in lahko kadiš pod tušem pa žalostne oči. Dobil si delo."
To je bilo to?
To je bilo to in potem sva govorila o drugih stvareh.
Po filmu Leningrajski kavboji srečajo Mojzesa dolgo nista sodelovala skupaj.
Ja, ker se je naveličal snemanja filmov.
Vi pa ste se naveličali igranja?
Jaz sem vedno naveličan igranja.
Kdaj ste se ga naveličali?
Zelo hitro. Če si igralec, moraš imeti zanimanje do sebe, jaz pa sebe dolgočasim že po 10 minutah.
Zakaj ste potem sploh postali igralec?
Na začetku zaradi denarja. Bil sem delavec v gledališču in so mi dali vlogo statista, ker je bilo ceneje najeti delavca. Naslednjič so mi dali vrstico besedila in si rekli, o, potem dve, nato pa sem igral že Macbetha, čeprav nikoli nisem vedel, zakaj točno. Ne spomnim se, zakaj, ampak vedno sem dobival glavne vloge v gledališču. Igralec mora vedno nekaj čakati, ph.
No, tu so še festivali, brezplačna hrana ...
Res je. Če posnameš en dober film na leto, lahko eno leto zastonj ješ, moraš pa zelo dobro izbrati film, ker boš sicer za hrano plačeval.
Koliko let bi lahko jedli zastonj z vašimi filmi?
Ne veliko. S tem bi recimo lahko jedel zastonj od osem do deset mesecev.
Če je igranje dolgočasno, kaj potem ni?
Delo z Akijem ni dolgočasno, ker ima svoj stil, svoj svet. Ni pogosto, da najdeš nekoga, ki ima svoj svet. On ni filmar, on je pesnik. Če v življenju srečaš tri ali štiri pesnike, je dovolj.
Bi delali z Jimom Jarmuschem?
Da, on je ok. Delal bi s petimi, šestimi režiserji.
S kom na primer?
Z Larsom von Trierjem. Ne maram ga, je pa dober režiser. Ne uspe mu vedno, ima pa nekaj.
Ali režiser mora biti malo zmešan?
Da. Poglejte Orsona Wellsa, on je bil totalno nor, ampak je pa naredil enega ali dva odlična filma. Ali pa John Cassavetes, ki je bil nor alkoholik in z vedno isto ekipo ljudi.
Se vam zdi to dobro?
Vsi veliki režiserji so vedno delali z isto ekipo ljudi. Poglejte Johna Forda z Johnom Waynom ali Alfreda Hitchcocka z moškimi igralci, na primer Jamesom Stewartom in Caryjem Grantom, in istim tipom igralk - čeprav z drugim imenom, vedno svetlolasko. Govoril sem s Tippi Hedren in je rekla, da je bilo delati z njim nočna mora in da je bil sadist. Hitchcock je rekel, da so igralci zveri, zato so mu nekoč za rojstni dan trije igralci poslali prave krave s svojimi imeni, napisanimi nanje.
Po tem, kar govorite vi, bi sklepala, da o igralcih mislite enako kot on?
Malo tudi. Robert Mitchum je dejal, da je postal igralec, ko je na televiziji videl Rin Tin Tina in si rekel: "Če lahko igra pes, zmorem to tudi sam." Mitchum je rekel tudi, da lahko spi in igra ob istem času, samo nariše si oči čez veke. Vsi veliki igralci sovražijo igranje. Tudi Marlon Brando.
Ne zdi se mi, da bi Meryl Streep sovražila igranje?
Ja, ampak Meryl Streep je pošast. Popolna s tehnično popolno igro. Zame je dolgočasna. Tako kot glasbeniki, ki so tehnično popolni, ampak brez duše. Pri igranju ne gre za vprašanje tehnike. Buster Keaton je bil zame najboljši igralec na svetu. V kinematografiji igranje ni tako pomembno, pomemben je pogled režiserja.
Se z Akijem srečujeta tudi takrat, ko ne snemata filmov?
Ne prepogosto. To je kot ljubezen. Če se prepogosto vidiš, se zelo hitro zasovražiš. Ko imaš zajtrk z ljubimcem tri mesece zapored, ga na koncu lahko samo še ubiješ, ker ti gre že vse na živce.
Torej vi tega ne počnete?
Ne, nikoli. Z žensko, ki jo ljubim, nikoli nisem živel v istem stanovanju. O, ne, to je konec. Ko jo vidim, hočem biti v dobri formi, pa tudi jaz nočem svojega dekleta videti s podočnjaki. Enako je z Akijem. Ko se vidiva, sva gentlemana.
