Tomaž Gorkič. Režiser grozljivk, ki gledalcev ne želi le šokirati, ampak jih spodbuditi k razmišljanju. "Vsak film mora imeti sporočilo in na gledalcu pustiti pečat," pravi Gorkič, čigar grozljivka Idila je včeraj doživela premiero.
Dočakali smo prvo pravo slovensko grozljivko, ki jo je napisal in režiral Tomaž Gorkič. Film so gledalci na Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina dobro sprejeli, prav tako pa je bila nad njim navdušena žirija 18. festivala slovenskega filma, ki je Idilo nagradila s štirimi vesnami (za najboljši celovečerni film, najboljša stranska igralca in scenografijo). Več o vsebini filma lahko preberete TUKAJ.
Režiser, ki se drži klasike
Vas je presenetilo, da so nagrado za najboljši celovečerni film na festivalu slovenskega filma podelili grozljivki?
Da so grozljivki podelili nagrade, me je presenetilo, še bolj pa sem bil presenečen nad tem, da so toliko nagrad podelili prvencu. Očitno jih je film prepričal.
V obrazložitvi je žirija festivala zapisala, da Idila "na pladnju ponudi specifičen pogled na svet, v katerem skupaj živimo". Kako bi nekomu, ki filma ni videl, opisali ta svet?
Pomembno mi je, da ima film globlje sporočilo in da ne gre le za prelivanje krvi. Idila skozi moj pogled, ki je bizaren in ekstravaganten, predstavlja refleksijo družbe, v kateri živimo.
Med drugim ste se lotili problematike alkoholizma.
V pogovorih ste večkrat poudarili, da noben lik v filmu ni nedolžen. Česa, razen puhloglavosti, pa so krivi meščani, ki jih poskušata dva hribovca ubiti?
Nihče ni kriv, da je takšen, kakršen je. Kriva je družba, ki ustvarja takšne ljudi, ki se pač uklanjajo družbenim potrebam in spreminjajo samega sebe. Moralne vrednote namreč postavlja družba, sistem, in ne posameznik. V filmu je prikazan konflikt moralnih vrednot dveh skupin ljudi. Ljudje iz ruralnega okolja imajo druge moralne vrednote kot ljudje iz urbanega okolja. O tem, katere vrednote so prave, pa naj sodi gledalec.
Navdih za film ste našli tudi v močeradovcu …
Da. Zdi se mi bizarno, da mučijo živo bitje, da pridejo do naslade, ki ni povezano z realnim življenjem.
To, da se zgodba obrne in da se ljudi predeluje v "specialitete", je že skoraj značilno za vas. Govorim o vašem kratkem filmu Sendvič.
Družba od človeka zahteva stvari, ki zanj velikokrat niso naravne. Nihče me ne bo prepričal, da se v 10 centimetrov visokih petkah ali neudobnih oblačilih počuti dobro. Gre za nečimrnost. To te lahko pripelje do različnih stvari, ki so pri meni pač prikazane na bolj bolj ekstremen ali grotesken način.
V filmu je kar nekaj krvi, niste pa pretiravali. Zakaj?
Ja, ker sem želel, da bi bil film primeren za širši krog gledalcev. Ogromno ljudi pogleda na kri ne prenese. Zdi se mi, da smo uporabili pravo mero. Nekaterim je krvi sicer še vedno preveč, drugi pravijo, da jo je premalo … Vseh ne moreš zadovoljiti. Dejstvo je, da bo film nekaterim všeč, drugim pa ne.
Koliko litrov umetne krvi ste porabili?
Približno 25 litrov. Ker smo imeli omejen proračun, smo morali biti varčni in jo kdaj pa kdaj "reciklirati“. Ko je bilo treba prizor ponoviti, smo jo malce popivnali in uporabili še enkrat. Žal so te stvari zelo drage.
Kakšen bi bil ta film, če bi imeli večji proračun?
Vsebina bi verjetno ostala ista, bi bil pa film drugače napisan. Scenarij za Idilo je namreč napisan tako, da je bilo film mogoče posneti s čim manj sredstvi. Razmišljal sem o stvareh, ki bi bile učinkovite in ne bi veliko stale. Še vedno verjamem, da je pri filmu najbolj pomembna zgodba, mora pa biti tudi vizualno dodelan. Če bi imel na voljo več denarja, bi bila fotografija verjetno bolj zapletena in maska boljša.
Kako ste razložili, kakšno masko si za Francla in Vintrla želite?
Fotografiral sem igralca in v fotošopu narisal bolezni, ki jih imata. Z oblikovalcem maske sva nato dorekla še podrobnosti.
Zakaj Francl in Vintrl ne govorita v točno določenem narečju?
Nisem videl razloga, zakaj bi izpostavil le eno regijo, zato sem odločil za mešanico dolenjščine, gorenjščine in štajerskega narečja.
Kateri prizor ste morali največkrat ponoviti?
Vse krvave prizore smo lahko ponovili največ trikrat. Tako je bilo predvideno v proračunu. Večkrat pa smo ponavljali tehnično bolj zahtevne prizore, na primer krožne vožnje.
Film Idila ste predstavili na tržnici na filmskem festivalu v Cannesu. Kakšni so bili odzivi?
Ni me bilo tam, mi je pa producent povedal, da je bil zadovoljen.
Na katerih festivalih bo film še predstavljen?
Večino jesenskih rokov smo zamudili. Zaenkrat smo v tekmovalnem programu Dracula festivala v Romuniji. Ta festival je del Evropske federacije festivalov fantastičnega filma, katerega del je tudi slovenski Grossmannov festival fantastičnega filma in vina.
Slovenski filmarji se grozljivkam izogibajo. Kje za to vidite razlog?
Vsak avtor ima svoje želje in način izražanja. Morda v grozljivkah ne vidijo pravega načina ali pa jim preprosto niso zanimive. Govorim lahko le zase.
Zakaj je vam ta žanr tako privlačen?
Snemanje grozljivk mi predstavlja največji izziv, saj zanjo potrebuješ bolj zahtevno scenografijo, kostumografijo in masko. Poleg tega so v tem žanru združeni tako rekoč vsi ostali žanri. V grozljivkah lahko najdemo dramo, triler, akcijo, grozo in tudi komedijo. Slednje je v zadnjih letih zelo popularno, sam pa se temu izogibam. Strinjam se z Marcelom Štefančičem, ki je pred leti zapisal, da je grozljivka kraljica filma.
V čem pa kot gledalec vidite čar grozljivk?
Grozljivka se loteva zanimivih in nevsakdanjih tem. Ob gledanju grozljivk se lažje sprostim, saj gre za fantazijo. Težje gledam socialno dramo, za katero vem, da prikazuje resnico, saj me prizadene bolj kot fikcija.
Grozljivke naj bi bile izraz trenutnih družbenih strahov. V petdesetih letih preteklega stoletja so bile popularne pošasti, ki so izražale strah pred nuklearno vojno, po 11. septembru sta v ospredje stopila "torture porn" in "found footage“ grozljivke. Kakšen trend nas čaka v prihodnosti?
Klasična grozljivka bo ostala zvesta klasiki. Tukaj ne gre le za strah pred neznanim, ampak tudi za kritiko družbe. Pri bolj razmišljujočih avtorjih, kot sta David Cronenberg ali John Carpenter, bomo videli refleksijo trenutnega stanja v družbi. Tudi sam se tega bolj držim kot na primer kakšnega trenutnega trenda. Ne ljubi se mi na primer gledati poplave filmov tipa "found footage“. Takšne filme je naporno gledati. Tridesetsekundna poročila iz Bejruta, v katerih nekdo s kamero teka naokoli, že pogledaš, ni pa mi zanimivo uro in pol gledati, kako se kamera trese. Film mora imeti nek kinematografski užitek. Slika mora biti kvaliteta. To je tudi tisto, kar grozljivko dela zanimivo.
Katera grozljivka je vam najbolj všeč?
Stvor Johna Carpenterja si zagotovo ogledam na vsakih šest mesecev, in to že 25 let.
Kaj je vaš naslednji projekt?
Kratki znanstvenofantastični film z naslovom Apoptoza.
