Člani skupine Invite so se po desetih letih spet združili in pred kratkim pripravili intimen koncert. Če ste jih zamudili in se zaradi tega jezite, imamo za vas dobro novico – pevec Boštjan Bračič nam je zaupal, da ne bo ostalo le pri tem nastopu. Skupina je že izdala nekaj novih pesmi, načrtujejo pa tudi nove nastope.
Kdo je dal pobudo in zakaj je trajalo deset let, da ste spet skupaj stopili na oder?
Pobudo je dal naš bobnar Martin, ki nas je zbral, da bi njegovi dragi, ki je bila nekoč naša velika oboževalka in je praznovala rojstni dan, pripravili koncert, s katerim bi jo presenetili. Privolili smo in se lotili dela. Pri tem smo ugotovili, da smo se pogrešali in kako lepo se je ukvarjati z glasbo ter sklenili, da bomo s tem nadaljevali. Zakaj je trajalo toliko časa? Morda smo morali malo odrasti in se vrniti h koreninam – delati glasbo zaradi glasbe. Z glasbo smo začeli konec koncev ukvarjati zato, ker smo v njej neizmerno uživali, kar ostaja glavna motivacijo. Vse ostalo je sekundarnega pomena.
Kakšni so bili občutki pred in med nastopom?
Bili smo živčni kot še nikoli prej. Morda zato, ker smo „iz forme“ kar se tiče glasbenih nastopov, a verjetno tudi zato, ker smo na prvi koncert povabili tiste, ki so na blizu, in zanje bi vedno radi pripravili le najboljše, kar je možno. Veliko truda smo vložili v nastop. Med prvima dvema pesmima smo bili še malo napeti, nato pa je vse tako lepo steklo … Občinstvo je bilo prijetno, komunikacija je ves čas tekla, prevladovala je lepa energija. Načrtno smo izbrali majhen klub, da bi nam bila publika blizu. Uživali smo in se nasmejali. Bili smo ganjeni, super je bilo. Vsi možni občutki so se med tem koncertom zvrstili.
Koliko časa ste se pripravljali na nastop?
Časovno smo se težko uskladili, saj imamo vsi družine. Aktivno smo se na nastop pripravljali kakšnih 7 ali 8 mesecev.
Ste prepevali predvsem stare hite?
V bistvu ne. Prepevali smo mešanico tistih starih skladb, ki so se nas najbolj dotaknile in jih imamo najraje, in novih. Dve smo posneli v studiu, ena se že vrti na radijskih postajah, imenuje se Dišiš mi kot Indija.
Kakšni so vaši načrti?
Še najprej bi radi ustavljali avtorsko glasbo in jo predstavili ljudem, kjerkoli bo možno – na prireditvah in morda festivalih. Predvsem pa jo želimo predstaviti tako, da ji zares prisluhnejo. Danes je glasba postala neki šum v ozadju, mi pa želimo, da bi ljudje na naših koncertih obstali in slišali besedilo, glasbo, saj glasbi le na ta način dovoliš, da stopi vate in pusti pečat.
Kako se spominjate začetkov te skupine, ki segajo v leto 1999?
Začetki so bili obarvani s takratnim razmišljanjem. Vse skupaj je bilo eterično, idealistično, nato pa se je zgodilo življenje in postavi nove temelje in ti natakne nova očala, skozi katera svet vidiš bolj realno. Kljub vsemu pa nas je vedno spremljala iskrenost, brez katere ne moreš nekaj napisati.
Ste v teh letih ostali v stikih?
Nekateri ja, nekateri malo manj. Imeli smo družine, kariere … To so prijateljstva, ki niso vezana na količino druženja. To so odnosi, ki so bili vedno tam, sedaj pa je prišla nova iskra, ki je spet zanetila ogenj, ki je sicer vedno gorel.
Ste novopečeni mož. Kako je žena gledala na to, da ste bili v zadnjih mesecih še bolj zaposleni?
Žena je po duši rockerica. Ko je šla enkrat z mano na vaje, mi je rekla: 'Veš kaj, ko igraš in poješ, v tvojih očeh gori nekaj, česar sicer ni. Takrat vidim, da si najbolj srečen.' Podpira me. To srečo namreč nato prinašam k njej domov. Seveda pa so morali naši domači malo potrpeti, a tudi v njihovih očeh je bilo nato zaznati ponos, ki je odtehtal ure, ko nas ni bilo.
Še delate kot radijski voditelj?
Ne, aprila sem po 18 letih sem zaključil z radijsko kariero na radiu City. Sedaj sem zaposlen kot fotograf, in sicer v enem večjih avstrijskih foto studiev.
