Format oddaje je dokumentarne narave, vključuje pa izjave udeležencev, preiskovalcev, novinarjev in drugih, ki so se z zgodbo ukvarjali in jo spremljali. Oddaja poleg arhivskih posnetkov nudi grafične rekonstrukcije ter igrane prizore. Idejni vodja je odgovorni urednik informativnega programa na Planetu, Blaž Jarc, oddajo pa vodi novinar Igor Krmelj.
Tovrstnih oddaj je v tujini kar nekaj. Kako to, da je Slovenija šele sedaj dobila takšno oddajo?
Blaž Jarc: Slovenija je kar specifična država. Še posebej, ko govorimo o dokumentarni drami. Pri nas so se vedno delali zgodovinski dokumentarci. Takšnih imamo res veliko. Za to je več razlogov. Proces nastajanja dokumentarne drame je dolgotrajen, zahteven in od ustvarjalcev terja en kup organizacije in iznajdljivosti. Morda pa je še najpomembnejši razlog ta, da Slovenci načeloma radi gledamo takšne zgodbe, a neradi v njih nastopamo. To velja tako za uradne organe kot tudi posameznike. Tokrat smo se vsega lotili malce drugače. S čistimi in jasnimi nameni smo šli v pogovore tako s svojci umorjenih, kot s policijo. In to že mesece, preden smo začeli s produkcijo.
Kako se takšna oddaja snema/postavlja? So kakšne posebnosti?
Blaž Jarc: To je kar dolgotrajen proces. Od raziskovanja vseh malih podrobnosti v posamezni zgodbi do snemanja igranih prizorov je dolga pot. Organizacija je ključnega pomena. Smo majhna, a izredno učinkovita ekipa. Če vam dam primer … Na prizorišču umora, ki bo predstavljen v tretji epizodi, smo šele na kraju ugotovili, da se je prometni režim v teh nekaj letih od dogodka popolnoma spremenil. Policijski lov storilca bi morali tako popolnoma spremeniti. Ali pa zamenjati prometne znake s starimi. In smo šli … S pomočjo cestnega podjetja prilagajat znake po odseku.
Kako težko je bilo izbrati, katere umore boste predstavili? Kaj ste pri selekciji upoštevali?
Blaž Jarc: Vsi primeri, ki jih obravnavamo v Kartoteki, so imeli velik vpliv na državo, zakone, policijo ali pa na naše dojemanje določene problematike. Po smrti policista Igorja Mauserja se je na primeru pokazalo, kaj za policiste v realnosti pomeni star, dotrajan vozni park. Danes je mnogo boljši.
Katere znane primere bomo še videli?
Blaž Jarc: V tretji epizodi bomo odprli zgodbo vase zaprtega vojaka, ki je v Litiji hladnokrvno ustrelil policista. Ste vedeli, da je pred vstopom v vojsko opravil kar dva psihološka testa? Oba uspešno. Ostali primeri pa naj zaenkrat kar ostanejo skriti. Gre pa za velike zgodbe.
Ste imeli težave s sogovorniki – družinskimi člani, storilci? Jih je bilo treba prepričevati v sodelovanje?
Blaž Jarc: Oddaja Kartoteka ima to dobro lastnost, da ni naravnana krvniško. V tej oddaji se ne naslajamo nad krutimi dogodki, ne pribijamo ljudi na križ. Gre za res tragične dogodke, ki zahtevajo razgalitev vseh podrobnosti. V tej oddaji dejansko spoznamo, kdo so ti ljudje bili. Brez takšnih zgodb večina žrtev lahko kmalu postane samo statistika. Nikogar ne silimo v sodelovanje, nikogar ne zavrnemo. Do zdaj z zaupanjem sogovornikov nismo imeli težav. In upam, da smo to zaupanje upravičili.
Je kdo od morilcev odklonil sodelovanje in zakaj?
Blaž Jarc: Seveda kdo tudi zavrne sodelovanje. Predvsem tisti, ki so se vdali v svojo usodo.
Igor, vas je kateri od storilcev, s katerimi ste govorili, še posebej presenetil - pozitivno ali negativno?
Igor Krmelj: Pri tistih, ki še vidijo luč na koncu tunela, me je presenetila njihova preračunljivost, iskanje lukenj v zakonih in želja po obnovi sodnega postopka. Prepričani so namreč, da se jim je na sojenju zgodila taka ali drugačna krivica.
Predstavljam si, da je tudi novinarju težko, ko o boleči temi sprašuje svojce žrtev. Kakšni občutki so vas ob tem prevevali?
Igor Krmelj: Absolutno ni lahko. Sploh kadar veš, skozi kaj so ti ljudje šli. Ti pa ponovno praskaš po še nezaceljenih ranah. A po drugi strani je jasno, tako svojcem kot meni, da gre za neki višji namen, višji cilj, h kateremu vsi stremimo.
Kateri umor, pogovor je vas najbolj pretresel?
Igor Krmelj: Težko bi se opredelil, saj vsaka umorjena oseba za seboj pusti veliko svojcev, veliko zgodb. Nenazadnje tudi življenjske zgodbe morilcev niso rožnate. Pred samim dejanjem, mislim. Kot smo ugotovili, seveda že strokovnjaki pred nami, je vsako dejanje povezano z dogodki v otroštvu, mladosti. Po navadi z neurejenimi razmerami doma.
Bomo videli tudi 2. sezono?
Blaž Jarc: Seveda si želimo tudi druge ali pa celo tretje sezone. Je pa še malce zgodaj, da bi o tem govorili. Zaenkrat kaže, da so Kartoteko ljudje dobro sprejeli. Obeti so dobri.
Se strinjam z sasquatch. Vse je fuul preveč raztegnjeno in res je preveč moteče da vsak prizor prikažejo 10x. Rajši naj bi oddaja trajala pol ure, več ni potrebno.
Kar nekaj takih oddaj je že bilo - pa nobena se ne upa dotakniti Krambergerja.. https://www.youtube.com/watch?v=bsJaJwjyF40
Iz dobro zamišljenega koncepta oddaje so ustvarili enourno umetno limonado po vzoru južnoameriških žajfnic. Vsak prizor se 10x prekine in 10x ponovi, vmes nenehno predvajajo oglase z namenom, da se oddajo raztegne na 1 uro trajanja. Po pol ure človeka… ...prikaži več mine, da bi pogledal zadevo do konca. Preveč je izmišljenih oz. zaigranih prizorov, ki se v resnici niso zgodili.