"Svoje ulice žal nimam"

Se vam zdi, da imate – glede na vaša besedila in sporočila – bolj
intelektualno publiko kot drugi raperji v Sloveniji, ki so bolj "ljudski"?
Misleče so vse publike, vprašanje pa je, o čem razmišljajo. Te dni sem
pridobil toliko neke nove publike, ki je dejansko ne poznam – ljudje z zelo
različnimi ozadji. Prej je bil to bolj ozek, podobno misleč krog ljudi.

Katera oziroma kakšna je ta nova publika?
Ne vem, veliko je tudi ljudi, ki o hip hopu ali alternativni glasbi ne vedo
ničesar, so jim pa všeč moja besedila. Zdaj je več tudi starejših poslušalcev,
prej so bili to bolj moji vrstniki. Pa tudi mlajši, seveda, iz nove generacije.

Imate zelo nekonvencionalno glasbeno podlago za hip hip. Slišimo elemente elektra, sintpopa ...
Vplivov je veliko – zadnja leta sem predvsem poslušal veliko elektronske
glasbe. Je pa res, da sem se estetsko omejil na to, kar lahko posnamem s
svojim računalnikom in sintetizatorjem. Z izjemo enega komada, kjer sem
odigral še kitaro. Ta omejitev je bila načrtna, ker se znotraj te glasbe že
tako ali tako dogaja preveč.

Izdali ste novo ploščo, ki smo jo na Žurnalu izbrali za album leta, nato pa
ste razprodali Galo Halo, kjer je bil nato dodan še en datum. Ste
pričakovali tak naval?
Ne. Organizatorji so mi sicer namigovali, da je zanimanja veliko. Sam pa
tega nisem pričakoval, še posebno, če pogledam trend, da je obiskovalcev
alternativnih koncertov iz leta v leto manj.

Na odru pa ste sami.
Na promocijskem koncertu sem del koncerta izvedel še z bendom, sicer pa sem sam.

Je težje biti sam, glede na to, da je vsa pozornost osredotočena samo na
vas?
Ja, težje je ravno zaradi tega. V bendu, ki je suverena ekipa ljudi, se lahko tudi skriješ. Ko pa si sam, je vse odvisno od tebe – če publike ne nagovoriš in z njo ne vzpostaviš stika, potem je koncert slab. Biti sam na odru je eno samo garanje – od začetka do konca.

Koliko pa je na koncertu improvizacije? Ali kdaj spreminjate besedila
oziroma reagirate na vzgibe?
Kar se besedil tiče, ni dosti improvizacije. Nastopam pa s prenosnikom,
sintetizatorjem in efekti, tako da lahko spreminjam glasbeno podlago,
aranžma in drugo. Kakor se mi zazdi sproti. Tudi sam potek koncerta je
improviziran. Skušam se prilagoditi atmosferi prostora in ljudi. Včasih se
bom sredi pesmi ustavil, nekaj povedal, drugič bom dodal ali odvzel kak
komad. To počnem zato, ker hočem, da koncert diha in da ni vse pripravljeno
vnaprej.

Veliko ljudi se je obesilo na to, da ste spremenili imidž. Na to ste jim
odgovorili v komadu N'Toko ne obstaja. Smo poslušalci bolj obremenjeni z
videzom izvajalca kot njegovo glasbo? Primer – ko so se Metallica ostrigli,
je veliko fanov trdilo, da zdaj niso več metalci.
To z imidžem je hecno, saj v resnici o človeku danes ne pove ničesar več. Morda
je imelo to 30 let nazaj večji pomen, ker si moral biti pogumen, da si nekaj
oblekel ali se ostrigel na določen način. Danes je imidž nekaj, kar najdemo
na prodajnih policah. Lahko ga v celoti zamenjaš za relativno majhen denar.

Torej se strinjate, da raperju ni treba imeti baggy hlač?
Seveda. Včasih sem imel dreadlockse in sem bil v Novem mestu, poleg mojih
ožjih prijateljev, edini. Na nas so gledali kot na outsiderje. Če si imel
dreade, je bila to neke vrste drža in za tem si moral stati. Danes jih ima lahko čisto vsak in to ne pomeni ničesar več ... Zakaj bi torej dajal frizuram in oblekam velik pomen?

Kaj pa slovenska hip hop oziroma rap scena? Se razvija ali preveč sledi trendom MTV?
Mislim, da se razvija. Hip hop izvajalcev in albumov je danes več kot
nekoč. Dogaja se, ne spremljam pa tega tako podrobno, da bi lahko naredil
neko dobro analizo. Zanimivo je, da to ni več subkultura in da tiste stroge
hip hop publike ni več, temveč je mešana. Danes rap poslušajo najrazličnejši
profili ljudi.

Med slovenskimi raperji pa še vedno obstaja ta pripadnost, kot jo posnemajo po ameriških kolegih. Dravlje, Fužine in druge soseske. Čutite tudi vi pripadnost določeni soseski, katere "čast" morate braniti?
Ne. Sicer je to čisto legitimna odločitev posameznika ali skupine, da čuti
neko pripadnost do določene soseske. Pri meni je tako – selil sem se celo
življenje, zato svoje ulice žal nimam (smeh).

Kaj vas je vleklo na Japonsko? Zakaj prav tja?
Začelo se je z glasbo, nato sem začel spoznavati japonsko kulturo in se
vanjo zaljubil.

Kaj je največ, kar vam je dala Japonska?
Veliko stvari. Predvsem je uničila starega mene in mi dala možnost, da se
zgradim na novo. Dala pa mi je tudi veliko novih prijateljev in predvsem po
tem si zapomniš kraje – po ljudeh, ki te tam (pri)čakajo.

V enem od intervjujev ste rekli, da nočete biti glasnik, vodja. Po kom naj
se zgleduje mladina, ki potrebuje nekoga, da jih usmeri?
Voditeljev je veliko, a resnična sprememba se lahko zgodi le na nivoju
posameznika. Nekdo te s svojo vsebino sicer lahko nagovori, kar morda pomaga
pri tvoji lastni preobrazbi. Samo s tem, da nekomu slediš, pa ne boš
spremenil sveta. To so počeli denimo diktatorji – svet so spreminjali tako,
da so jim ljudje morali slediti. Če se nekdo strinja z mano samo zaradi
tega, ker sem to rekel jaz, tega najbrž ni zares ponotranjil oziroma ni sam
prišel do tega. Stvari je treba izkusit sam.

Vseeno pa mladi, ki se še iščejo, potrebujejo figure, s katerimi se lahko poistovetijo ...
Ja, to je vse ok. Kul je imeti vzornika, kul je imeti idola, nekoga, ki je
inspiracija.

Kateri so tisti, ki so vas inspirirali?
Zadnje čase vsak dan nekdo nov – na čisto banalnem nivoju ...

V zadnjih dnevih morda Julian Assange?
Vanj se nisem toliko poglobil, sem pa zadnje čase veliko bral Miho
Mazzinija, ki mi je dal veliko za misliti. Veliko inspiracije dobim tudi v
različni glasbi ali ljudeh, ki jih vidim na cesti. Sicer pa nihče ni popoln
in nihče ti ne more dati vseh odgovorov.

Žurnal24 main

Menite, da obstajajo med politiki tudi dobri, iskreni ljudje?
Jih ne poznam osebno, zato ne bi rad komu naredil krivice, če rečem, da
denimo vsi lažejo. Je pa res, da je danes politični sistem že tako zelo
pokvarjen in že za to, da prideš do nekega položaja, moraš narediti ogromno
kompromisov in žrtvovati cel kup idealov.

In ostaneš dolžan številnim ljudem ...
Tako. Usluge je treba vračati. In ko enkrat prideš na položaj, ne moreš
spremeniti več ničesar.

Potem se ne bi strinjali z rekom, da lahko smer letala spremeniš le, če se
nanj vkrcaš tudi sam?
Mogoče. Vendar zakaj se to potem skoraj nikoli ne zgodi? Letalo gre ponavadi
vedno tja, kamor je namenjeno, ne glede na to, kdo je na njem. Očitno
potnika, ki bi želel nekaj spremeniti, med vožnjo vse skupaj mine. Resnično
dogajanje pa tako ali tako ni na letalu, temveč na Zemlji.

Nameravate ostati v Sloveniji ali ne?
Dolgoročnih načrtov nimam. Kratkoročni načrti so, da po novem letu potujem v
Indijo, kasneje pa na Japonsko, kjer še nisem imel prave promocijske turneje plošče, ki je tam izšla, zato bom marca tam koncertiral.

Tam pojete v angleščini?
Prej sem pel v angleščini, ker je album, ki je tam izšel, posnet v angleščini. Zdaj pa bom dodal še slovenske komade.

Kakšne reakcije pa pričakujete, gleda na to, da so pri rapu ključna
besedila, oni pa ne bodo razumeli nič?
Saj tudi angleško ne razumejo (smeh), zato je popolnoma vseeno. Morda jim bo slovenščina še bolj eksotična.