Moja Slovenija, v kateri se je celo vedno korektni Mario Galunič sprostil do te mere, da je voditeljici Lota Jerneji Podbevšek ob nadevanju slušalk pripomnil “vem, ja, frizura bo šla”, ni napačna. Ni sicer po mojem okusu, še manj bo verjetno po okusu mlajših, ki jih bo, če ne drugega, pregnalo kičasto scensko okrasje ali upokojensko kadriranje, bo pa spodobno družinsko razvedrilo, iz katerega bo kdo še kaj odnesel. In to ne samo presenečenj, kakršno je bilo zame to, da na veceju bere časopise le 20 odstotkov ljudi, saj bi po lastnem gospodinjstvu sklepala, da jih je vsaj enkrat več, ampak tudi arhivske posnetke, ki nas recimo spomnijo, da je bil nekoč majhen tudi Adi Smolar.
Glede na to, da si TV Slovenija licenčne oddaje rada “izposoja”, pa je plus že to, da je Mojo Slovenijo celo kupila. Resda na Nizozemskem in da ji je potem očitno zmanjkalo denarja za publiko, ki jo je, namesto da bi ji dala kaj uporabnega, nagradila z “dekico za prvi pomladanski piknik” s poudarkom na dekici, pa vendarle.
Slovensko. Ali se zaradi zasičenosti s slovenskostjo, za katero te dni ni kriva samo nizozemska Moja Slovenija, ampak tudi Jonas s predstavo Moja dežela in veletrgovec Spar, ki se je prigrebel do nacionalnega slogana Slovenija, moja dežela, počutim kaj bolj slovensko? Niti ne, tako kot ne morem zatrditi, da me je zaradi morja narcis, v katerem se je v nedeljo kopal Mario, zamikalo, da bi se že jutri povaljala po Golici, bom pa o slovenskosti morda malo več razmišljala naslednjič, ko bom čakala v vrsti za vece.
