Ob odhodu Tomaža Kozlevčarja z mesta umetniškega vodje ste zapisali, da se boste reorganizirali. Za kakšno reorganizacijo gre?
Jan: Ne gre za reorganizacijo strukture zbora, ampak za reorganizacijo umetniškega vodenja. Perpetuum Jazzile ima predsednika, demokratično izvoljen izvršni odbor, glasbeni odbor in disciplinsko komisijo, ki skrbi za to, da ljudje hodijo na vaje in koncerte.
Koliko članov šteje PJ?
Boštjan: Trenutno 54, na koncertih po Sloveniji in gostovanjih pa nastopa od 30 do 35 ljudi.
Zdaj iščete novega umetniškega vodjo.
Boštjan: Dogovorili smo se o mehkem prehodu in da bomo s Tomažem še naprej sodelovali pri projektih, za katere menimo, da bi jih skupaj še vedno lahko odlično izpeljali, na primer pri produkciji novega CD, pisanju aranžmajev ...
Jan: Pri enkratnih projektih, na katerih je on vrhunski.
Boštjan: Tisto, pri čemer stremimo k izboljšavam, so delovni procesi, od načina vaj do dela s pevci.
Koliko vaj imate?
Boštjan: Najmanj dvakrat na teden po dve do tri ure, potem pa so seveda še koncerti, lani smo jih imeli 73, in studijske ure.
Boštjan: Na neformalni ravni.
Ste pričakovali takšen medijski odziv ob odhodu Kozlevčarja?
Jan: Glede na to, kako je bil zapeljan, me ne čudi.
Boštjan: Dogovorjeni smo bili drugače – da v skupnem sporočilu obvestimo javnost ravno zato, ker nameravamo še vedno delati skupaj. Zakaj se ta dogovor ni izpeljal, pa ne vemo.
Ali njegov sin Nino ostaja član PJ?
Jan: Nino ostaja član in tega smo res izjemno veseli, ker je odličen pevec in se z njim super razumemo.
Koliko stroškov bi imel organizator, da bi vas pripeljal na en koncert v Ameriko?
Jan: To so multiplikatorji več deset tisoč evrov plus honorar.
Honorar je potem še najmanjši strošek?
Boštjan: V našem primeru res.
Jan: ... čeprav je to stvar pogajanj.
Ko si razdelite honorar od koncerta?
Boštjan: Si ga ne. Vse vlagamo v lastne projekte. Mi nismo plačani za to, kar delamo, edini, ki je plačan, je umetniški vodja, ki je zunanji pogodbeni sodelavec.
So se za vas zaradi števila ogledov na YouTubu zanimali kakšni tuji producenti ali menedžerji?
Jan: Zanimanj je bilo že malo morje, a se je žal pokazalo, da je razkorak med začetnim navdušenjem in realizacijo precej velik. Veliko ima tu opraviti velikost naše zasedbe, stroški.
Boštjan: ... obenem pa tveganje organizatorja, ali bo njegova domača javnost zasedbo sprejela tako navdušeno kot Slovenija.
Jan: ... čeprav smo že na nekaj tujih odrih pokazali, da se tega ni treba bati, ker je naš repertoar tako širok, da malodane vsak najde nekaj zase. Mi smo XXL-skupina in smo prerasli pojavnost zbora.
Bi bili tu, kjer ste, če ne bi bilo YouTuba?
Boštjan: V mednarodnem merilu zagotovo ne.
Jan: YouTube je poleg Facebooka za nas postal glavno promocijsko orodje. Zanimivo je to, da smo morali postati znani v tujini, da so nas začeli opažati tudi v Sloveniji.
Imate menedžerja v tujini?
Boštjan: V ZDA imamo menedžerja za tuje trge oziroma svetovalca in odvetnika Wayna Halperja in z njim oblikujemo projekte v tujini. Trenutno se dogovarjamo z enim od pomembnejših producentov iz Los Angelesa, ki za letos pripravlja zelo velik in medijsko odmeven projekt ohranitve in razvoja glasbe v ameriških šolah. Kar se tiče siceršnjih sodelovanj, pa sem bil že pred slabim letom v Los Angelesu na pogovorih z menedžerko skupine Toto, ker so izrazili željo, da bi sodelovali. Vse se seveda začne in konča pri financah. Želja je ogromno, kaj se bo realiziralo, pa je stvar krute realnosti.
Kdaj boste osvojili Stožice?
Jan: Ko bodo objekt akustično uredili tako dobro, da bo za glasbenike tam užitek nastopati.
Zdaj ni?
Naš tonski mojster Dare Novak je bil v dvorani in je ob merjenju akustike opazil, da je popolnoma neprimerna, kar se je potrdilo že na več koncertih vrhunskih glasbenikov. Dare je ugotovil, da ima dvorana 11-sekundni odmev, kar pomeni, da se zvok vali bolj kot v Postojnski jami in da poslušalec dobi zmes neeksaktne glasbe. Tako kot en ričet (smeh).
