Prihodnjo soboto, 27. novembra, se bo v Mariboru odvil prvi rockersko obarvan Žur z razlogom, ki je do zdaj slovel po nastopih didžejev elektronske glasbe. Pogovarjali smo se s priljubljenim frontmanom ameriške zasedbe MGMT, ki sliši na ime Andrew VanWyngarden.
To bo vaš prvi obisk Slovenije. Ste kaj o naši državi slišali od kolegov glasbenikov?
Pravzaprav imam nekaj prijateljev, ki so že bili v Sloveniji in so mi povedali, da je zelo lepa dežela in da ima veliko gozdov ...
Veliko gozdov imate tudi v vaših videospotih ...
Ha, ha ... Res je.
Pa tudi del vašega zadnjega albuma Congratulations ste posneli v gozdu, ne?
Ja, precejšen del sva posnela v brunarici sredi gozda na severu države New York, nekaj pa tudi v hiši na kalifornijski plaži.
Kaj vas tako fascinira pri gozdovih?
Hm, ne vem ... Mislim, da je povezano z mojim otroštvom – z očetom sva veliko hodila ribarit in na pohode v naravo. Ker z bendom večinoma potujemo po mestih in se zadržujemo v hotelih in na odrih, je tak umik dobrodošel. In takrat res lahko ceniš naravo in mir.
Je ta narava vplivala tudi na bolj psihedelični zvok vaše glasbe?
Na nek način definitivno. Na kolidžu smo s prijatelji hodili na izlete v naravo in jemali nore gobe. Okoli tistega časa sva z Benom začela pisati pesmi.
Zanimivo pa, da je večina vaših poslušalcev urbanih ... Ki jim zdaj vi odkrivate naravo (smeh)?
Ha, ha! No, ne gre ravno za kampanjo, vendar je vseeno dobro, da ljudje hodijo v naravo in ne visijo ves dan na Facebooku. Mesto te hitro zaduši.
Zadnji album MGMT je bil najprej na voljo za poslušanje prek vaše uradne spletne strani. Zaradi tega ste prišli v spor z založbo, ne?
Pravzaprav ni šlo za spor ... Vendar sva morala zelo hitro izdati album in vedela sva, da bo prej ko slej na voljo nekje na spletu. Zato sva se odločila, da ga ponudiva vsem brezplačno v poslušanje. Če bo nekomu všeč, ga bo potem najbrž tudi kupil ... Nisva prva, ki sva to naredila. Celo Kanye West podarja vsak teden novo pesem. Ljudje se tako potem bolj veselijo prihajajočega albuma. Resda velike založbe na kaj takega niso pripravljene in zato bo pri naslednjem albumu najbrž drugače.
Pa je delovalo? Je več ljudi kupilo album?
Dobro vprašanje (smeh) ... Ne vem.
Ali gre pravzaprav bolj za prilagajanje sodobni glasbeni industriji?
V tem primeru sva vedela, da album Congratulations ne bo mega uspešnica, kot je bil prejšnji album, vsaj kar se tiče prodaje. Nisva hotela spati na lovorikah prejšnjega albuma in tudi nisva hotela istega zvoka. Morda je veliko, celo preveč, ljudi od naju pričakovalo ravno to, a čutila sva, da morava poslušati sebe.
Andrew VanWyngarden, MGMTNama je popolnoma vseeno, če ljudje nalagajo najino glasbo s spleta – to počnejo vsi, tudi midva. A to ne pomeni, da ne kupujemo več CD-jev – če ti je kaj všeč, si greš potem kupit album.
Album je odličen. Sicer res ni na prvo žogo kot zadnji, in se ga je treba navaditi.
Naslednji album pa bo sicer manj ciničen in bolj trmast ...
Z Benom sta najprej delovala pod imenom The Management, ko sta spremenila ime v MGMT, pa je uspeh prišel skorajda čez noč ...
Z Benom sva se spoznala leta 2001 in leto kasneje sva začela ustvarjati pod imenom The Management, leta 2005 sva bila že MGMT in leto kasneje sva podpisala pogodbo z založbo Columbia Records – takrat se je začelo več govoriti o skupini in dobila sva občutek, da gre resnično za nek bend.
Je bil morda kak odločilen trenutek, ko ste si rekli "zdaj gre pa zares"? Kdaj ste vedeli, da ste postali globalno prepoznavni?
Zame je bil ta trenutek, ko smo leta 2008 prvič nastopili na šovu Davida Lettermana. To je bilo noro – saj smo do takrat igrali v manjših klubih, na tem šovu pa smo se predstavili celotnemu svetu ...
Kakšen je občutek, ko sprva igraš pred nekaj sto ljudmi v klubu, le nekaj tednov kasneje pa pred 120 tisoč ljudmi na festivalu Coachella?
Nor. Tistega januarja smo se na koncerte še vozili v kombiju, Coachella pa je bil sploh prvi festival, na katerem smo nastopili, čeprav so nas tržili kot festivalski bend, ki ga morate videti (smeh). Turneja se nato sploh ni nehala; takoj, ko sva imela nekaj prostega časa, sva začela snemati nov album – Congratulations.
Kateri so vaši glasbeni vplivi?
To se je med prvim in drugim albumom malo spremenilo. Pesmi Kids in Time To Pretend sta bili malo starejši – takrat sva poslušala predvsem Davida Bowieja, T-Rex in Roxy Music.
Glam rock 70. let torej?
Ja, to je bil definitivno najin glam rock trenutek. Za album Congratulations pa sva se obrnila bolj na psihedelično glasbo iz šestdesetih let – Marillion, Pretty Things in Pink Floyd. Pa tudi nekaj underground glasbe 80. let iz Velike Britanije.
Na novem albumu se sliši veliko akustičnih oziroma unplugged vplivov ...
Ja, takšna glasba mi je zelo všeč in jo veliko poslušam – všeč mi je melodična, minimalistična akustična glasba.
Torej se strinjate, da če je pesem dobra, mora zveneti dobro že samo z eno akustično kitaro in vokalom?
To je zelo dober približek tega. Je pa res, da včasih uživam tudi v elektronski glasbi.
So vas morda navdušili tudi kakšni novejši bendi?
Seveda – denimo Ariel Pink.
Vašo pesem Kids je stranka, ki jo vodi francoski predsednik Nicolas Sarkozy, brez vašega dovoljenja uporabila v kampanji, ki se bori proti piratstvu. Na koncu so vam morali plačati 30 tisoč evrov. Vas je najbolj zmotilo to, da je šlo za politično kampanjo?
V politiko se ne želimo mešati. Na nedovoljeno uporabo pesmi so nas opozorili najini francoski poslušalci. Ni naju najbolj zmotilo to, da so pesem uporabili brez najinega dovoljenja, temveč to, da so se zavzemali za zakon, ki bi kaznoval ljudi, ki glasbo nalagajo s spleta. To se mi je zdelo še posebno dvolično. Nama je popolnoma vseeno, če ljudje nalagajo najino glasbo s spleta – to počnemo vsi, tudi midva. Kar pa ne pomeni, da ne kupujemo več CD-jev – če ti je nekaj všeč, si greš potem kupit album. A če ga nisi prej že nekje drugje poslušal, potem ne moreš vedeti, ali ti je všeč ali ne. Širjenje glasbe je lahko samo dobro.
