Kdo vas je navdušil za bobne?
Ko sem bil star tri leta in pol, me je navdihnil novi bobnar v skupini mojega očeta Dave Rogers.
Vaši prvi glasbeni vplivi?
Dixieland, swing, big band – večinoma jazz. Moj oče je imel plesno dixieland skupino in moja mama je velikokrat vrtela glasbena imena, kot so Count Basie, Benny Goodman in Bob Crosby.
Kateri so največji bobnarji sveta?
Še vedno (t)isti, s katerimi sem odraščal – Grady Tate, Billy Cobham, Steve Gadd in Lenny White. Je pa tudi kar nekaj neverjetnih novih mladih bobnarjev, kot so Eric Harland, Chris Cole in Gene Lake, če jih naštejem le nekaj.
Kako je bilo sodelovati z Brianom Enom in Philom Manzanero na albumu 801 Listen Now leta 1976?
To je bil zelo super projekt. Kot bend pa smo morda odigrali le tri koncerte, kar je bila škoda – želim si, da bi jih bilo več.
Leto pozneje pa ste igrali na albumu Sin After Sin heavy metal skupine Judas Priest, kar je bil kar velik žanrski preskok ...
Bilo je zabavno. Zame igranje različnih glasbenih slogov nikoli ni bila težava. Konec koncev je vse zahodnjaška glasba, zunaj pa je še toliko druge glasbe.
Kako je bilo sodelovati z Jeffom Beckom?
Že leta nisva sodelovala, se pa zelo dobro ujameva in prepričan sem, da bi se spet, če bi znova igrala skupaj.
Kaj pa z Mickom Jaggerjem, ki vas je vzel celo na turnejo?
To je bila učna ura. Ne samo glasbena, temveč tudi kar se tiče publicitete. Bilo je fascinantno gledati nekoga, ki je tako slaven, kako se spopada s situacijami. Bil sem navdušen nad tem, kako je ohranjal mirno kri.
Vaše najdaljše sodelovanje pa je s skupino Toto in Mikom Oldfieldom.
Ti dve stvari sta se kar zgodili. Ko sem se pridružil skupini Toto na njihovi turneji leta 1992, si nisem predstavljal, da bom v bendu ostal še naslednjih 21 let. Z Mikom pa preprosto dobro sodelujeva, še posebno kar se tiče produkcije.