"Letošnji festival je poln bodisi karizmatičnih, 'filmskih' likov bodisi intrigantnih zgodb, ki se berejo kot napeta fikcija," program 16. Festivala dokumentarnega filma (FDF), ki bo v Cankarjevem domu in Slovenski kinoteki potekal med 13. in 20. marcem, opisuje programski direktor Simon Popek.
FDF v primerjavi s festivalom Liffe med gledalci morda ni tako priljubljen, vendar to še ne pomeni, da ni enako zanimiv. Tudi dokumentarci, kot poudarja Popek, pripovedujejo zgodbe, resnice in laži, saj "gledamo tudi komedije, romantične zgodbe in trilerje pa navdušujoče protagoniste, o katerih bi morali poleg dokumentarca že zdavnaj posneti igrani film". To s programom dokazuje letošnja filmska bera, v kateri so se med drugim znašli odlični Berkeley v režiji Fredericka Wisemana, letošnji nominiranec za oskarja za najboljši tujejezični film Slika, ki je ni, na Sundanceu kot najboljši dokumentarni film nagrajena Vrnitev v Homs, zmagovalec festivala v Rimu Tir, mehiška Narko kultura in navsezadnje tudi slovenski Banditenkinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci.
Ukradeni otroci Maje Weiss
V edinem slovenskem dokumentarcu na festivalu bodo gledalci po besedah režiserke Maje Weiss, ki je film pripravljala dve leti in ga posnela v petih državah, spoznali zgodbo leta 1942 ukradenih 650 otrok iz Spodnje Štajerske in delno Gorenjske, ki so bili odpeljani v nemška taborišča. Tam so preživeli tri leta, medtem ko so jim očete v večini pobili kot talce, matere pa so umrle v Auschwitzu.
"Gledalci bodo spoznali veliko zgodbo, za katero upam, da bo postala del slovenske zgodovine – ne samo filmske, ampak tudi nacionalne," si za ukradene otroke, o katerih je spregovorila ob pomoči Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, želi Weissova in dodaja, da so bili ti otroci, ki so danes stari več kot 70 let, ideološko zlorabljeni tako v Nemčiji kot Sloveniji.
