Izdali ste novi album z naslovom Samo da prođe demokratija. Kaj je danes sploh demokracija in kakšen pomen ima za vas?
Demokracija je povsod tam, kjer se pobije deset milijonov Indijancev in kjer temnopolti državljani lahko volijo že od leta 1964. Demokratičen si, če Vietnam, Afganistan ali Irak zravnaš z zemljo. V razvitih demokracijah se ustanavljajo Guantánamo, Abu Grajb in podobna eksotična letovišča, kjer gostje uživajo v potapljanju na dah in se brez omejitev nastavljajo soncu in kjer so hkrati varni pred morebitnimi sodnimi procesi. V demokracijah za red skrbijo redarske službe, kot je Cia ali Mossad. In tako naprej. Demokracija torej za nas ni nekaj povsem novega, saj smo jo v manjši meri (letovišče Goli otok in redarska služba Udba) okusili že v prejšnji državi, v novi državi pa smo po vzoru genocida nad Indijanci izvršili sodoben, birokratski genocid, ki so ga namesto stricev s puškami udejanile kar tete z računalniki. Žrtve se imenujejo izbrisani.
Na sceni ste že 20 let. Kakšne pesmi so se v "zaklonišču" prepevale takrat in kakšne se prepevajo danes?
Zelo podobne, le skladno z mladostjo malce manj artikulirane. Poleg tega smo takrat še mislili, da lahko s pesmijo spremenimo svet, zato je bilo na repertoarju več borbenih.
Na mainstreamovski glasbeni zemljevid vas je leta 1998 postavila priredba Balaševićeve pesmi Računajte na nas. Zakaj ste takrat izbrali prav to pesem?
Mi smo vse stvari od vselej počeli spontano. Za nobeno potezo nismo vnaprej razmišljali, kaj nam bo prinesla oziroma odnesla. Zato tudi nismo izvajali samocenzure. In to je bistvo. Tako je bilo tudi s komadom Računajte na nas. Meni je bil všeč že v rani mladosti. Ali je utopičen in naiven, zame ni pomembno vprašanje, meni se zdi bistveno, da je iskren in topel. Na koncertih smo ga začeli igrati že leta 1994, ko je vladala še zelo močna in primitivna protijugoslovanska gonja. Takrat je imelo igranje tega komada povsem drugačno sporočilo kot danes, ko ga ima na repertoarju vsak plesni ansambel.
Na koga pa sploh lahko ljudje računajo danes?
Žal samo sami nase in na najbližje. Saj poznate tisto znamenito Kennedyjevo: ne sprašujte se, kaj lahko naredi država za vas, temveč kaj lahko vi naredite za državo (smeh).
Vedno manj je političnih bendov oziroma skupin z družbenokritičnimi besedili in vedno več je prilagajanja trendom in zahtevam trga. Kaj to pomeni za rokenrol in uporništvo, ki sta bila še nedolgo nazaj nerazdružljiva?
Rokenrol še zdaleč nima več takšnega vpliva, kot ga je imel nekoč, in to ravno zaradi prilagajanja trgu. Trg pa narekuje vse manj razmišljanja, konzumiranje instantnih, površnih informacij. Kdor pri tem izstopa, je marginalec, čudak. Ta kriza niti ni nujno zgolj slaba, saj ljudi drami iz večletne apatije.
Skupina prihaja iz Nove Gorice. Najbrž vam težave zamejskih Slovencev v Italiji niso tuje. Veliko prahu je dvignil nedavni dokumentarec o ekstremni desnici – Koalicija sovraštva, ki so ga predvajali na TV Slovenija.
Kar se Janezek nauči, to Janez zna. V tem je problem. To so otroci, ki jim starši niso pojasnili, da bi jih njihov idol Hitler kot Slovane uplinil, takoj ko bi zmanjkalo Judov in Romov. Za vzgled naj si raje vzamejo zamejske Slovence v Italiji. To so pravi domoljubi.
