Robinson, s katerim ste se uvrstili v tekmovalni spored Tedna slovenske drame (TDS), je vaša prva samostojna predstava.
Ja, to je bila moja prva monodrama. Robinson od mene zahteva posebno pripravo, saj je 50 prizorov kar velika gmota, poleg tega pa velika odgovornost, ker je vse na meni in gre za ultimativni igralski preizkus. Lahko se zgodi karkoli.
Predstava je sestavljena iz prizorov, ki jih izbira občinstvo.
Tako je, to je hiperinteraktivna predstava, kar pomeni, da gledalci poljubno izbirajo prizore, ki se zgodijo pred njimi v tistem trenutku, seveda pa za to uporabimo tudi gledalce. Včasih samo enega, včasih vse, včasih nobenega; in tako kot se Robinson poskuša prek oceana dotakniti ljudi, ki jih je pustil za sabo, se igralec poskuša povezati z občinstvom prek bariere, ki ji pravimo oder.
Kako sta z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem določila prizore in njihovo število?
Veliko vlogo je tu igrala tudi dramaturginja Simona Hamer, ker smo avtorji prizorov vsi trije, sestavljali pa smo jih večinoma iz tega, kar me intigrira, moti ali zanima. Najprej jih je bilo 75, nato pa smo njihovo število zmanjšali na 50. Najdaljša predstava je trajala pet ur in pol do pol 2. ure zjutraj, a nismo prišli do konca. Cela predstava bi trajala približno osem ur, kar se mogoče celo nekoč zgodi, ampak so ti prizori tako raznovrstni, kot je raznolika ena oseba, od tega, da dramsko odigram prizor, do prizora lomljenja rok z občinstvom.
Bi bili sposobni odigrati vseh 50 prizorov naenkrat?
Moral sem ozavestiti to, da ni nič narobe, če se utrudim. Če igraš tri ali štiri ure, postajaš utrujen, prav tako občinstvo, zato predstava dobi drugačen ritem, in to moraš sprejeti. Mislim, da bi bil sposoben. Bariera odra pade in v bistvu ni občinstva in igralcev, ampak je, kot da bi se šli v dnevni sobi malo tega, malo onega, kar se mi zdi ključ za to predstavo.
Občinstvo na TSD se je zelo vživelo vanjo. Je vedno tako?
Ja, čeprav se na začetku, ko ljudje ne vedo, kaj pričakovati, dostikrat vzpostavi manjša distanca, nato pa ljudje vidijo, da to ni noben bavbav.
Kako izčrpani ste po predstavi?
Tako telesno kot duševno zahteva veliko, ampak komaj čakam, da se začne. Ko se, ne razmišljam vnaprej, koliko imam še prizorov in kaj bo kdo izbral, ampak se preprosto prepustim toku. Naslednji dan so kakšne modrice, ureznine, a to ni težava, ker sem zelo fizičen igralec.
