"Prava mora je bil prizor z Evo Mendes"

Je bilo igrati 11 vlog v enem filmu prekletstvo ali blagoslov?
Ni bilo prekletstvo. Bila je priložnost, po drugi strani pa tudi zelo posebna preizkušnja. Čudovito je, če vas režiser prosi, da odigrate toliko vlog. Ko recimo igraš starega, mladega, deformiranega človeka, je strašljivo in neobičajno.

Film ste snemali dva meseca in pol. Kako je bilo tako hitro prehajati iz ene vloge v drugo?
Ni bilo tako težko, gre za filmski način dela in se vsak dan osredotočiš na eno stanje, tako da sem bil vsake dva, tri dni druga oseba. Vendar pa k ustvarjanju lika pripomore vse: vedenje, maska, obleka, kontekst pa tudi soigralci, ki so bili pri vsakem liku različni, na primer pri liku umirajočega starca, kjer sta zelo pomembna njegova negibnost ter nežen, romantičen odnos z nečakinjo, ali pri lopovu z brazgotino, kjer je druga dinamika. Kar je bilo najbolj delikatno, so bili trenutki v limuzini, za katere smo imeli približno dva tedna. Gre za faze preoblačenja Oscarja, ko ne igra nobene vloge, ampak se pripravlja na naslednjo vlogo.

Kdo je glavni junak, torej tisti Oscar, ki se preoblači.
Ne vem. To je lik, o katerem sem najmanj razmišljal in si postavljal najmanj vprašanj. Je igralec in mi je zelo blizu. To je pravzaprav moje življenje. Moje stanje igralca skozi oči Leosa Caraxa. Gre za to, da kot igralec živiš skozi like drugih, like, ki so jih ustvarili bodisi gledališki avtorji bodisi filmski režiserji.

Če preoblačenje v avtu traja nekaj minut, je izdelava maske trajala tudi po več ur. Kako je bilo prenašati takšno preobrazbo v fizičnem smislu? Bi se prepoznali na cesti?
Bi, sebe na žalost ne morem ukaniti (smeh). Se je pa en dan na snemanju v pariškem predmestju zgodilo, da sem šel na kavo v kostumu, in me, ko sem se vrnil nazaj, dekle iz ekipe ni spustilo naprej, ker me ni prepoznalo. Sicer pa je res, določene maske so zahtevale zelo veliko časa, za debelega bankirja recimo pet do šest ur, za umirajočega starca tri ure, jaz pa sem ta čas izkoristil za to, da sem študiral lik. Ko so me ličili, sem se dolge ure gledal v ogledalu in se počasi vživljal v vsakega od teh likov. Ko je bilo ličenja konec, sem vstal in praktično že lahko igral.

Če bi lahko izbrali en lik, iz katerega bi nato naredili celoten film, katerega bi izbrali?
Najljubši mi je lik gospoda Merdeja (drek, op. a.), ki ga je Carax izumil že za film Tokyo!. Ta mi je najbolj domač in ga najrajši interpretiram, ker je pravzaprav sublimen anarhist. V Tokyu! je vzcvetel in je bil kot nekaj, kar sem nosil v sebi od otroštva, to grotesknost, smešnost, čudnost. Drugi zanimiv lik pa je Oscar v prehodu med dvema vlogama, ko je s Kylie Minogue in ni več umirajoči starec, ampak fantom med dvema svetovoma in dvema dobama.

Snemanja s Caraxom so bila vedno zelo naporna. Ste vedeli, v kaj se spuščate, ali ste tudi tokrat naleteli na kakšno presenečenje?
Pri Ljubimcih z Mostu Point-Neuf seveda ni bilo predvideno, da bo trajalo tako dolgo niti da bo tako naporno in da bomo imeli vso to smolo in nesrečo. Pri Holy Motors, ki se ga je Leos Carax lotil po dolgem premoru, sem se seveda bal. Vedel sem, da je zelo zahteven tako fizično kot čustveno, in sem se bal vsakega lika in vsake scene, a sem bil pozitivno presenečen, saj sva si pri tem filmu prisluhnila in je prišlo do popolnega medsebojnega razumevanja. Na snemanju so seveda vedno presenečenja. Včasih se bojimo, da bo nekaj težko, pa sploh ni, včasih pa vnaprej sklepamo, da sploh ne bo zahtevno, pa se zgodi ravno nasprotno. Zame je bil prava mora prizor z Evo Mendes v jami, ko jo oblačim kot nek stilist in jo ogrinjam v blago. Najprej se je zdelo, da bo preprosto, a  je imel gospod Merde grozljivo dolge nohte in samo eno oko, jaz pa sem moral pred to divo ameriškega filma z zobmi trgati trpežno blago in ponavljati prizor, če ni šlo.
A verjetno je v vas vseeno malo mazohista, da ste po izkušnji z Ljubimcema z mostu Point-Neuf vedno znova sodelovali s Caraxom?
Pravzaprav je z mano hotel delati on - prvič, drugič, tretjič - nisem bil jaz tisti, ki bi prosil njega. Ne bi rekel, da gre za sadomazohistični odnos. Seveda ni lahek odnos in je malce kaotičen ter sem se včasih počutil kot poskusni zajec za njegove avanture, kako ujeti človeško resnico na film, a mi je dal tudi možnost boljšega poznavanja samega sebe, sveta. Seveda je igrati v teh filmih kruto, a je to naš poklic. Poklic igralca je vedno nekakšen trud, a ne bi rekel, da gre za mazohizem. Pravzaprav je sreča spoznati zahtevne ljudi, ki hočejo, da greš prek samega sebe in da si boljši, kot bi bil sicer. Pri vsakem filmu Leosa Caraxa sem se spraševal, kaj bo še hotel od mene, a je čudovito, da sem lahko premagal začetni strah in sodeloval z njim, ker je velik duh in dobro dojema svoj čas. Leos mi je pravzaprav odprl vrata v film in oblikoval mojo etiko.

Zdi se, da so bili filmi Leosa Caraxa za velike filmi prepoznani z zamudo. Kako mislite, da bodo na Holy Motors gledali čez deset let?
Ni čisto res, da so bili vsi prepoznani z zamudo. Vsakič je bilo malo drugače, obstaja pa tudi razlika med Fracijo in tujino. Fant sreča dekle, prvi dolgometražni film Leosa Caraxa, je bil majhen film, vendar je odmeval med cinefili, ker je šlo za nov način pripovedovanja in nove igralce, film Nečista kri, v katerem sva igrala jaz in Juliette Binoche, ki takrat še nisva bila znana, je bil najbolj v skladu s časom in je v Franciji takoj postal kulten, na Ljubimca z mostu Point-Neuf pa se je gledalo kot na neuspeh in finančni škandal, čeprav sam ne gledam nanj tako, ker sem temu filmu vendarle posvetil tri leta svojega življenja. Preden je prišel ven, se je o njem veliko govorilo, nato pa mu ljudje niso več posvečali toliko pozornosti in so ga ignorirali tudi mediji, medtem ko je v tujini požel veliko navdušenja. Četrti film, Pola X, v katerem nisem igral, pa je po mojem mnenju ostal popolnoma nerazumljen. Niti v Franciji niti v tujini ga ni nihče sprejel. V njem so igrali odlični igralci in je zame zelo lep film, ki ni bil dovolj cenjen. Kar se tiče Holy Motors, pa mu želim zelo dolgo življenje, ker je močen film. Carax je vizionar in mi je to do zdaj njegov najljubši film. V sebi nosi veliko humorja in se hkrati igra z gledalcem ter vsebuje veliko nostalgije, hkrati pa je avtentičen in igriv.

Glede na vaš značaj bi pričakovala, da boste več kot v samo enem filmu sodelovali tudi z režiserjem Jeanom-Pierrom Jeunetom. Kako to, da se to ni zgodilo?
Če vzamemo delovni odnos, ki ga imava z Leosom Caraxom, govorijo, da sem njegov fetiš igralec, njegov alter ego, in podoben odnos ima Jeunet z Dominiquom Pinonom. On me je pri Zelo dolgi zaroki poklical, da igram vojaka v prvi svetovni vojni, in je bilo to to, saj ni šlo za zgodbo z več epizodami. Po drugi strani pa mi Leos Carax filmsko pomeni več kot Jeunet, saj ne gre za isti univerzum in isti pogled na svet. Jeunet je bolj površinski in veliko da na zelo lepe podobe.

Holy Motors je verjetno najbolj odbit film leta ter verjetno še sami niste vedeli, kaj boste videli, ko ga boste videli prvič.
Absolutno, res je šlo za odkritje, ko sem ga šest mesecev po snemanju prvič videl na festivalu v Cannesu. Na začetku je sekvenca, v kateri igra Leos, potem pa se začne čudenje. Začuden sem bil ves čas in se celo smejal. Film sem gledal kot gledalec in opazoval, kako je Leos vse skupaj  orkestriral. Ta film sem videl najmanj petkrat, kar je redko, ponavadi ga vidim enkrat in konec, in vedno znova odkrivam nove detajle. To je film, ki mi govori.

Bi rekli, da prevzame vsakega gledalca, ne glede na to, s kakšnimi pričakovanji pride v kino?
Ne, ne bi rekel, da so vsi očarani, ker ne stopijo vsi v zgodbo. To je film, ki ni v skladu s klasičnim načinom pripovedovanja in tudi ni klasičnih protagonistov. Gre za neke vrste labirint. Carax ustvarja pravila igre, potem pa jih hkrati tudi pervertira. Ko sem se pogovarjal z ljudmi, sem naletel na različne odzive. Tisti, ki film dojemajo bolj kot občutenje in ne kot nekaj, kar je nujno treba razumeti, so očarani, drugi, ki so vajeni, da film prinaša zgodbo, sporočilo in celo neko moralo, pa tega filma ne vidijo kot normalnega. Sam mislim, da je dobro, da je film tak, da provocira, in ne takšen, kot bi ljudje pričakovali.