"Politika je tudi v kulturi"

Minuli teden ste bili nominirani za evropsko filmsko nagrado.
Da, nominiran sem v glavnem tekmovalnem sporedu, tako da sem v družbi takšnih režiserjev, kot sta Michael Haneke in Alexander Sokurov.

Kako je biti v družbi tako velikih imen?
Odlično, ker veš, da izgubljaš in si lahko miren. Vesel sem, ker gre za pomembno tekmovanje, obenem pa tudi tega, da je film uspešen po kinematografih v tujini. Moj cilj je bil narediti film v majhni vasi, ki postane globalna, oziroma lokalno zgodbo, ki deluje univerzalno.

Zakaj ste za glavni ženski lik izbrali ravno Kitajko?
Idejo za film sem dobil po srečanju s pravo Shun Li. V zadnjih petih letih se v kitajski skupnosti dogajajo spremembe. Najprej so Kitajci vodili samo kitajske trgovine, restavracije in tekstilne trgovine, nato pa so začeli voditi tudi italijanske bare, sploh tradicionalne. Kitajci so vedeli, da če najamejo bar s strankami, ki so zelo navezane na bar, lahko te stranke obdržijo, tudi če bar vodijo oni. Marsikdo bi namreč mislil, da bodo stranke zapustile bar, če bo v njem delala Kitajka, a ni tako, ker je bar za stranke drugi dom, njihova dnevna soba. Ribiška koča ima le kopalnico, spalnico in kuhinjo, ne pa tudi dnevne sobe, ker so vedno na čolnu in je ne potrebujejo. Njihova dnevna soba je kavarna, bar. Oni ostajajo v tej dnevni sobi, natakarica pa se spreminja, zato je ta sprememba velika revolucija v njihovem življenju, ki jo uporabljam kot metaforo za to, kar se dogaja v Italiji.

Kaj se dogaja v Italiji?
To, da imate v isti družini lahko dedka, ki je emigriral v Nemčijo, Belgijo ali Avstralijo, očeta, ki je odraščal v revščini in postal bogat, in sina, ki noče več delati tega, kar dela oče, zato pa to delajo novi reveži, imigranti.

Ampak Kitajska ni več revna in Italija ne bogata?
Da, zdaj se stvari spet spreminjajo. V Italiji se je v zadnjih letih spremenila kakšna stvar, na Kitajskem pa veliko. Kitajska ni bila pred 10 leti nič v primerjavi s tem, kar je zdaj, vendar pa je še vedno velik del Kitajcev, ki so revni in emigrirajo. Je pa res, da emigrirajo tudi Italijani.

Posneli ste več dokumentarcev, to pa je vaš prvi igrani film. Kakšno razliko opažate med njima?
Ko ljudje slišijo, da gre za dokumentarec, jih ta beseda malo prestraši, zato se mi je zdelo, da lahko z igranim filmom dosežem večjo publiko, ki pa jo nato želim približati tudi svojim dokumentarcem.

Pravite, da je film močno orožje. Kaj bi radi dosegli z njim?
Ljudem bi rad dal možnost, da si postavijo vprašanja, ki si jih sicer nimajo priložnosti postaviti, in da bi ob koncu filma kakšne stvari bolje razumeli.

Po gledanju vaših filmov bi potemtakem morali bolje razumeti emigracijo?
Mislim, da z mojim filmom ne bodo dobili odgovorov, bodo pa kaj izvedeli in začeli na svet gledati z drugega vidika.

Kaj vas je potegnilo v migrantsko tematiko? Živite v takšnem okolju?
Rojen sem bil sredi družbenih sprememb v Italiji. V šoli so bili vsi moji sošolci iz mojega okolja, moje četrti, sošolci moje hčerke pa so iz Bangladeša, Romunije, Kitajske in je zanjo to, da ima prijatelje iz drugih držav, popolnoma normalno. Vse to se je zgodilo v zadnjih 25 letih, zato sem hotel razumeti, kaj se dogaja, in ustaviti demagogijo oblasti, ki je te spremembe hotela uporabiti za spodbujanje strahu, ksenofobije in drugih čustev. Te spremembe se mi namreč zdijo velika priložnost za boljše življenje.

So se v krizi kaj spremenile razmere za italijanske filmarje?
Da, seveda, še bolj grozno pa je, da komercialna kinematografija nadzoruje 80 odstotkov distribucijskega trga in denarja za financiranje, čeprav filmi nato nimajo nobenega življenja v tujini. Gre za neumne komercialne filme, za katere naredijo do 500 kopij in imajo veliko denarja za reklamo. Ljudje hodijo gledat te filme zgolj zato, ker v multipleksih ni druge izbire, drugi filmi pa ne dosežejo ljudi, ker ni narejenih več kot 100 kopij, je pa dobro to, da umetniški filmi veliko potujejo po svetu in dobivajo nagrade. Problem s komercialnimi filmi je v veliki meri povezan z Berlusconijem in njegovo močjo. Politično moč namreč uporabljajo za to, da nadzorujejo ekonomski in kulturni trg.

Kako je prišlo do sodelovanja z Radetom Šerbedžijo?
Ko sem se odločil, da bi bil Bepi lahko iz Istre, sem imel v mislih podobo Radeta iz filmov Pred dežjem in Široko zaprte oči. Poslal sem mu kratek sinopsis, on pa me je poklical naslednje jutro iz Los Angelesa in me vprašal, kako sem vedel, da ni samo igralec, ampak tudi ribič in pevec (smeh). Scenarij mu je bil všeč, obenem pa je želel zapustiti Los Angeles ter spet živeti in delati v Istri. Potem pa mi je med snemanjem povedal, da se počuti, kot da je na snemanju jugoslovanskih filmov v 70. letih.

Zakaj?
Ker je snemanje filmov v Los Angelesu industrija. Včasih igralec sploh ne pozna drugih igralcev, dokler ne začne snemati, včasih pa ne pozna niti režiserjev. Pride na snemanje in začne delati.

Vi pa ste imeli predpriprave?
Da, vadil je z mano in pravimi ribiči, všeč pa mu je bilo tudi, da je igral šibkega starega ribiča, ker ga v Hollywoodu vedno angažirajo za negativce, na primer kakšnega ruskega terorista.

Kako sta se ujela s soigralko Zhao Tao?
Zelo lepo, a na zelo čuden način, ker Zhao Tao ne govori ne angleško ne italijansko, ampak samo mandarinsko. Rade pa ne italijansko ali mandarinsko, zato se nista mogla sporazumevati z govorom. Najbolj čudno pa je bilo, da sta se v filmu pogovarjala v italijanščini, jeziku, ki ga ne razume nobeden od njiju. Seveda sta vedela, o čem govorita, vendar mislim, da jima je ta situacija pomagala pri neverbalnem sporazumevanju, ki jima je bil zelo všeč.

Mislite, da prav zato delujeta bolj iskreno?
Da. Zhao Tao je v resnici precej premožna igralka iz Pekinga, ki nima ničesar skupnega s Shun Li, ji je pa ta situacija, da je prvič snemala v tuji državi in ni razumela jezika, pomagala postati Shun Li, medtem ko je Rade hotel biti ribič in je pravzaprav igral sebe v drugem življenju.

Je film ljubezenska zgodba?
Ne vem, če odnosu med Shun Li in Bepijem lahko rečem ljubezen, ker nočem zabetonirati definicije ljubezni. Zame je to odnos med dvema razlikama, ki najdeta nekaj skupnega, morda pa je to tudi možna definicija ljubezni.