Zunaj je vaša nova plošča Konec sveta pride vedno nenapovedano. Kako je nastajala?
Vse pesmi na plošči so nastajale sproti, posnel sem jih v kantavtorski maniri; torej sam, s kitaro. Material sem dal iz rok, prevzel ga je Matevž Kolenc, član skupine Melodrom, in naredil aranžmaje. Pridružila se nam je Polona Janežič na klaviaturah, na violi in violini Jelena Ždrale, na bobnih pa Blaž Celarec.Tako smo sestavili glasbeno skupino in na začetku leta odigrali nekaj koncertov.
Koliko pesmi je na plošči?
Dvanajst, od tega je 11 mojih. Imam tudi gostjo Mino Špiler, ki bo zapela dve pesmi na koncertu. Pa še kakšno presenečenje bo.
Rdeča nit med vašim prvencem in drugo ploščo?
Marsikaj se navezuje, recimo moj stil pisanja besedil. Upal bi si trditi, da je zadnja plošča korak naprej v vseh pogledih, po avtorski in produkcijski plati. Z vso vero in prepričanostjo lahko rečem, da sem z izdelkom zelo zadovoljen. Ostajam vojer, opazujem življenje okoli sebe, a v prvi vrsti samega sebe.
In kaj opažate, če predpostaviva, da ste pronicljiv opazovalec, da se dogaja na mikro in makro ravni?
To je kompleksno vprašanje. Če sem se na prvi plošči ukvarjal s strahom, tistimi trenutki, ko je strah odveč, ter trenutki miru in umirjenosti, je nova plošča mogoče res bolj povezana z nekimi spremembami. S trenutki, ko se življenje obrne na glavo in vse skupaj postane radikalno drugačno. Zame je glasba orožje. Na to je opozarjal že aktivist in veliki glasbenik Woodie Guthrie. Glasba je lahko sredstvo boja proti neumnosti, represiji.
Hipiji so bili prepričani, da lahko ena pesem spremeni svet. Danes pa večina tuli v rog, da nič, sploh pa kultura ne more ničesar spremeniti. Kaj pravite vi?
Ne verjamem v množične stvari. Sta pa glasba in poezija močan katalizator. Kar se pa tiče odziva neke mase, sem bolj pesimist kot optimist. Masa je zgolj vsota posameznikov in potrebno je delati na posamezniku ter na tem, da nismo butasti in povprečni.
Največji vpliv na Boštjana Narata kot glasbenika je imel?
Keith Richards. In to zaradi njegovega odnosa, ker je znal biti na sofisticiran način umazan.
Tvoj odhod iz skupine Katalena na samostojno pot?
Seveda si bolj varen, če si samo avtor in ne kantavtor. Po drugi strani pa se takoj, ko se pod nekaj podpišeš, tudi razgališ. Ni šlo toliko za zavestno odločitev kot za spontan razvoj dogodkov.
Imaš svoj krog oboževalcev?
Podobni oboževalci kot pri Kataleni. Kar se tiče občinstva pri nas, menim, da je precejšnja kritična masa ljudi, ki so zahtevni glasbeni odjemalci.
Katera kaseta ti je bila kot mulcu najdragocenejša?
Prve so bile zagotovo "nesrečne" račke in na isti kaseti so se znašli še Pankrti, Domicelj, Lačni Franc, hiti pač. In še danes, ko slišim Clashev Should I stay or should I go, čakam, da bo za to skladbo Joyride od Roxette. Tako sta si komada namreč sledila na moji kaseti.
Obiskuješ koncerte?
Zelo rad. Še en fenomen se mi je zgodil. Zdaj, ko se poklicno ukvarjam z glasbo, ji vse manj sledim preko spleta. Nimam časa. Biti aktiven poslušalec je delo. Velikokrat grem na koncert in ne vem, kaj me čaka. Malo preverim, stavek ali dva in velikokrat sem potem pozitivno presenečen. Kino Šiška se mi zdi najsvetlejša točka zadnjih dveh let. Metelkova pa po mojem malo izgublja z izjemo Menze pri koritu. Koncertna ponudba pri nas je na nivoju.
Kakšne teme kot tekstopisec obdeluješ?
Vse velike teme, nisem revolucionar na tem področju. Gre za proces zgoščevanja teh, če želite, večnih tem.
Patti Smith je v nedavnem intervjuju izjavila: "Potrebujemo kolektivno gibanje, v katerem bi nove generacije rekle: 'Vse ste zajebali. Vaš čas se je iztekel!'" Je prav, da upanje ali pa kritiko in odgovornost za spremembe radi prelagamo na mlade?
Nikakor. Žugati s prstom je najlaže. Generacijske razlike seveda obstajajo, a znotraj vsake generacije se najdejo bistri ljudje, nosilci napredka. Bil sem profesor na eni ljubljanski gimnaziji in mladi so me znova in znova presenečali s svojo inteligentnostjo, z odprtim pogledom in jasnostjo misli.
