Italijanski igralec Franco Nero, ki se je festivala fantastičnega filma in vina Grossmann v Ljutomeru udeležil kot prejemnik nagrade za življenjsko delo, se je, čeprav so mu intervjuji mukotrpni, o svojem delu in filmski industriji nekoč in danes razgovoril ob kamiličnem čaju, saj kot pravi, prihaja iz dežele hrane, ne pijače.
Ko sem govorila z Enzom G. Castellarijem, je omenil, da pripravlja film, v katerem boste na začetku ustrelili Quentina Tarantina, Roberta Rodrigueza, Elija Rotha. Koga od teh treh režiserjev bi, če bi imeli možnost, pustili živeti?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker gre za tri velike režiserje in tri velike prijatelje. Seveda bolj poznam Quentina in Elija kot Rodrigueza, ki sem ga spoznal bolj na hitro, ampak bi pustil živeti vse.
Če je Tarantino Castellariju, kot pravi sam, omogočil drugo kariero, kaj je naredil za vas?
No, mislim, da mi ni dal druge kariere. Zame on ni naredil veliko, sem mu pa jaz na neki način prinesel srečo, kot mi je rekel tudi sam. Film (Django brez okovov, op. a.) je po svetu zaslužil celo premoženje, jaz pa sem opravil okoli tisoč intervjujev in mu pomagal. Fotografija mene in Jamieja Foxxa iz scene v filmu, kjer za barom sedita dva Djanga, je bila recimo največkrat videna fotografija. Pred kratkim sem bral intervju s Tarantinom, v katerem je izjavil, da se je bal, da bom rekel ne, obenem pa je omenil tudi, da bi še rad delal z mano.
Kakšna se vam je sprva zdela ideja o temnopoltem Djangu?
To je Quentin. Tako kot je po svoje predelal film The Inglorious Bastards (Peterica ožigosanih, 1978), je storil tudi z Djangom. V Djangu so zatirani ljudje Mehičani, v Djangu pa temnopolti. Vem, da zdaj pripravlja projekt o drugi svetovni vojni, v katerem bodo Američani na jugu Francije menda samo temnopolti.
Ali gre za remake?
Ne, mislim, da gre za epizodo, ki je v vseh teh letih ni še nihče zares naredil. Ni nujno, da bo najprej posnel ta film, ampak bo prej morda snemal kaj drugega, ga ima pa v mislih.
Ali mislite, da Tarantino dela boljše remake od originalov?
Ne, ne, stvar je takšna. Izvirniki, tako Django kot The Inglorious Bastards, so bili posneti tako rekoč brez denarja, Quentin pa je imel sto milijonov dolarjev ter osem mesecev časa za snemanje. Ne moreš reči, da je njegov film boljši, je pa Django brez okovov zagotovo odličen film.
V 60. in 70. letih je bila italijanska filmska produkcija izjemna, poleg tega pa ste večino akcijskih prizorov odigrali sami. Bi še vedno lahko tako snemali filme.
Ne, zdaj sem starejši in moram paziti nase (smeh). Takrat sem delal stvari, ki jih zdaj ne bi, kot je recimo ta, da sem v Shark Hunterju šel 40 metrov globoko pod vodo. Z leti postaneš modrejši, takrat pa sem naredil vse. Producenti so bili prestrašeni, ker sem vse prizore posnel sam.
Tudi scenariji so bili menda ena sama improvizacija?
Da, večino časa. Nikoli ni bilo pravega scenarija. Pri Shark Hunterju je sredi avgusta, ko je v Italiji vse zaprto, do mene prišel producent in rekel: "Franco, jaz moram ta film narediti zdaj, v Mehiki imamo vse pripravljeno.“ Za režiserja sem mu predlagal Enza ter ga poklical, on pa je privolil. Neki Španec bi takrat moral prinesti scenarij, a se je ta na poti od Madrida do Mehike skupaj s prtljago izgubil, mi pa smo potem morali improvizirati celoten film, in to iz dneva v dan.
Italija je imela v tistem času kar 13 tisoč kinematografov, kar je izjemna številka. Koliko jih ima zdaj?
Zdaj jih je le še okoli tisoč. Ko se je v Italiji leta 1982 pojavila zasebna televizija, jih je od 13 tisoč kinematografov ostalo le še 1.700, tako da so izgubili skoraj 90 odstotkov.
Mislite, da je televizija ubila kino?
Da, popolnoma.
Torej ne bi nastopali v TV seriji, tudi če bi bila dobra?
Delal sem tudi za televizijo, a je šlo za posebne projekte, kot je recimo Življenje Garibaldilja, a sem prosil režiserja, naj posname tudi kinematografsko različico.
Upodobili ste približno 30 različnih narodnosti, katero najtežje?
Včasih je bilo težko igrati arabske like, ker sem moral govoriti po arabsko. Ali po madžarsko, švedsko ali češko. Zdaj sem recimo snemal film v Braziliji, kjer sem moral veliko stvari povedati po portugalsko, s čimer sem imel veliko težav.
Med pogovorom s publiko ste omenili Tita in Jovanko. O Jovanki se, kot pravite, spomnite le to, da je samo sedela zraven in molčala, kakšen pa je bil Tito?
Bil je zelo neposreden in prijazen ter velik človek, ki mu veliko dolgujete, ker je bila, ko je bil živ, bila Jugoslavija en narod, ko je umrl, pa je bila katastrofa, a saj to veste bolje od mene. Začeli ste se sovražiti in pobijati med sabo.
S Titom sta tudi skupaj ribarila. Ste to počeli še s katerim svetovnim voditeljem?
Da, z mnogimi, na primer s tedanjim argentinskim predsednikom Carlosom Menemom pa tudi z velikimi igralci, na primer Burtom Lancastrom, pred kratkim pa sem v New Orleansu peljal ribarit Cristopha Waltza in sva se imela super.
Ribe ste menda lovili v Ljutomeru.
Ne. Včeraj sem bil na zabavi in so mi dali ribiško palico, ampak je bilo prevroče za ribolov.
Včeraj ste se na pogovoru s publiko izkazali kot človek z izjemnim spominom. Zdi se, da se spomnite vsega.
No, ja, stvari, ki se jih želim spomniti.
Bi radi kaj pozabili, pa niste?
Da, rad bi pozabil nekatere stvari, resnično rad, ampak ... (smeh).
Kaj pa Grossmannov festival?
Ne, ne. Vesel sem, da sem prišel sem s prijateljem Felicejem. On zelo uživa, jaz pa sem srečen, če so ljudje okoli mene srečni.
Sama nisem bila preveč srečna, ko ste prvič odpovedali dogovorjeni termin za najin intervju.
Prvi intervju je bil izjemno dolg in je trajal je 40 minut, potem pa sem hotel videti film. Ni bilo časa. Skratka, napačen čas. Nova generacija je razvajena.
Mi smo razvajeni?
Da, naša generacija je prišla z vojne, revščine in je stisk roke veljal kot pogodba, zdaj pa je vse površinsko. Žal mi je, da to pravim, ampak večina ljudi je površinskih.
Vas to nervira?
Da, ko so ljudje površinski, zelo.
Vas pri delu igralca najbolj obremenjujejo intervjuji in nastopi pred javnostjo?
Da, me. Ko delaš pri filmu in ti rečejo, da lahko delaš intervju med kosilom, pa je sploh najhuje. Najbolj grozno je govoriti in jesti ob istem času. Želodec se popolnoma uniči. Predstavnika za stike z javnostmi nočem imeti prav zato, ker bi me nenehno klicaril. Vseeno mi je, tudi če to vpliva na kariero. Ravno zdaj me je klical prijatelj in mi rekel, da je v ponedeljek v Rimu zabava s Sharon Stone in naj pridem, pa sem odgovoril, da sem zaseden. Zaseden sem! Sharon sem videl pred nekaj dnevi, zakaj bi potem moral iti na zabavo z neumnimi Italijani, ki so tam zato, da jo vidijo. Me razumete? S tem moram shajati in ostati diplomatski, filozofski.
Zdaj živite v Londonu. Je tamkajšnje življenje drugačno od življenja v Italiji?
Da, stoodstotno. London je sicer čudovito mesto, me pa ubija tamkajšnja klima. Poleg tega imajo drugačno mentaliteto in kulturo od Italijanov. Ves dan me namreč sprašujejo, kaj želim piti, jaz pa pravim, da želim jesti. V Italiji imamo kulturo hrane, v Londonu kulturo pijače. Jaz pa ne pijem.
