Ne sme si privoščiti, da ne bi pel Cesarice

Zdi se, da so vaši plakati v Sloveniji nenehno vsepovsod. Morda veste, kolikič ste tokrat v Sloveniji?
Ne (smeh). Že samo s Faraoni, ki so bili moj bend, sem igral 15 let – približno od leta 1978 do leta 1993. Najbrž sem bil pri vas že tisočkrat, če ne še večkrat ... Najbrž celo dosti večkrat. Kdo bi vedel.

In kaj vam je v vseh teh letih najbolj ostalo v spominu?
Morda Maribor leta 1978. Stali smo za zaveso na odru in ko se je odgrnila, smo na prizorišču zagledali vsega pet obiskovalcev. Vzeli smo akustične kitare, se usedli med občinstvo, jih vprašali, katerih pet pesmi imajo najraje, jih odigrali, jim vrnili denar za vstopnice in šli domov.

To se vam danes ne more več zgoditi ...
Morda pa, nikoli ne veš (smeh)!

Na Gospodarskem razstavišču, kjer boste nastopili tokrat, pa v vseh teh letih samostojnega koncerta še niste imeli, ne?
Ne, bil sem enkrat tam na festivalu, na katerem je bilo več izvajalcev. Tokrat pa sem prvič sam ... No, nisem čisto sam, saj bo z mano tudi klapa Bonaca.

Igrali pa boste železni repertoar?
Igrali bomo pesmi z nove plošče Tišina mora, stare hite ... Toliko je pesmi, da jih je težko izbrati.

Pa si kdaj rečete, nocoj pa res ne bi zaigral Cesarice? Pride kdaj do tega trenutka, da je preprosto ne bi več odpeli? 
Zaradi občinstva si tega ne morem privoščiti, ker to od mene pričakujejo in si nekaterih pesmi izjemno želijo. Galeb, Moj lipi anđele in podobni hiti so zato obvezni del vsakega koncerta.

Se pri pesmih, ki ste jih odpeli že večtisočkrat, počutite, kot da vas vodi avtopilot, ali lahko Cesarico, ko smo že pri njej, še vedno začutite?
Vsakič jo poskušam odpeti malo drugače, da mi ni dolgčas, hehe.

Koliko pa vam poslušalci pustijo, da pri tovrstnih hitih improvizirate?
Ne prav veliko. Nikoli ne smem pesmi toliko spremeniti, da je ne bi prepoznali. To tudi ni dobro; pesem je takšna, kot je.

Glasbene želje sprejemate?
Če kdo iz občinstva zakriči naslov katere pesmi, ki jo lahko uvrstimo v repertoar ali pa se nam zazdi, da bi jo lahko odigrali – seveda. Zakaj pa ne? Se je že zgodilo.

Kdo je najbolj zaslužen, da ste se začeli ukvarjati z glasbo?
V prvi vrsti moji predniki, moja družina. Od babice in dedka naprej. Vsi so peli. Potem glasbena šola, kjer sem se učil igrati klavir, klarinet, pozneje pa kitaro, bobne, harmoniko ... Vse sem igral.

Vse te inštrumente igrate?
Ja, morda ne ravno najbolje, a dovolj dobro.

Tako dobro, da bi lahko sami posneli celotno svojo ploščo?
To bi lahko, ja. Leta 1961 sem kot 13-letni mulec pel eno otroško pesem, potem sem imel svoj prvi bend, pa drugega in tretjega ter tako naprej. Leta 1974 sem dobil pesem za festival, posnel Galeba in preostalo je zgodovina.

Kdo pa vas je najbolj navdihnil od izvajalcev? Takrat ste, če se ne motim, poslušali veliko italijanske scene?
Ja, italijanska scena je bila geografsko blizu in bila je močna. Sicer pa od Američanov Raya Charlesa, od Britancev Beatle, Stonese in Led Zeppeline. Takrat smo poslušali Radio Luxemburg, takrat še ni bilo MTV. Sicer sta mi pa morda še najbližje Stevie Wonder in Eric Clapton.

Kaj pa od novejših, mlajših izvajalcev?
Bruno Mars in Maroon 5.

Kdo pa vam je blizu od slovenskih glasbenikov?
Še najbolj razumem Jana Plestenjaka. Poznam, seveda, tudi Faraone. Pepel in kri pa so bili eni od najboljših. Na enem od nastopov v Mariboru smo enkrat na oder spravili celo Ditko Haberl (Bele vrane, Pepel in kri), ki takrat ni pela 25 let. Skupaj sva zapela duet. Dobro poznam tudi Eldo Viler, poznal sem Majdo Sepe.

Še kupujete cedeje?
Niti ne – to imajo čez moji domači in mi prinesejo tisto, kar menijo, da mi bo všeč. Včasih pogledam kaj na YouTubu.

Kakšne so temeljne razlike med slovenskim in hrvaškim občinstvom?
Če Slovencem nisi všeč, zagotovo ne bodo prišli na tvoj koncert; Hrvati bodo šli, če gredo recimo vsi drugi.