Mestno gledališče ljubljansko (MGL) se je v največjem projektu sezone spopadlo z izzivom, kako posodobiti 2.400 let staro Aristofanovo komedijo Lizistrata in jo povrhu vsega spremeniti v muzikal, levji delež preobrazbe pa prepustilo Andreju Rozmanu - Rozi, ki je napisal besedilo, in avtorju glasbe Cocu Mosquitu iz priljubljene hrvaške zasedbe Jinx.
Bolj nežna kot vulgarna
"Vesel sem bil povabila k projektu, še preden sem prebral originalno Lizistrato. Potem se mi je zazdelo malo bolj zapleteno," je o prvem srečanju z izvirnikom dejal Roza, ki zaradi velikega števila oseb najprej ni vedel, kam v današnji svet bi jo postavil, nato pa je ženskam prepustil, da namesto parlamenta zavzamejo televizijo. In prav to se zdi režiserki Mateji Koležnik največja vrednost, saj je Roza ekipi MGL s televizijo "omogočil, da na neki način le lahko smešimo čas, v katerem živimo, ne glede na to, da to počnemo znotraj žanra, ki je načelno zelo puhoglav".
Lizistrata, ki je ob izdatnem prispevku koreografa Matije Ferlina, scenografa Marka Japlja in kostumografa Alana Hranitelja postala retro pop muzikal, je v 60. leta postavljena tudi zato, ker je po besedah Koležnikove žensko gibanje takrat še imelo svojo potencialno družbeno in politično moč, komedija mesa, ki je bila po Aristofanu tudi precej vulgarna, pa je postala nežnejša in duhovitejša. To, kot pravi dramaturginja Ira Ratej, "ustreza našemu času, saj imamo mesa po vseh medijih več kot zadosti".
Plesati mora vse
"Pri muzikalu mora plesati vse. Plesati morajo ljudje in kulise," je svoj pogled na muzikal opisala Koležnikova; režiserka je še najbolj ponosna na igralsko ekipo, ki poje in pleše na več kot 40 minut glasbe oziroma songov, ki se jim morda obeta tudi življenje zunaj teatra. "Dosegli smo, da songi zvenijo, kot da so prišli iz ene glave," je nad njimi navdušen Coco Mosquito, ki se mu sicer za nekatere zdi škoda, da bi ostali samo del predstave, enako pa o njihovi poslušljivosti meni Roza, ki je kakšnega že po enem poslušanju v glavi nosil še nekaj dni.
