Najbolj kmečko je v Sloveniji biti rocker!

Magnifico je v Sloveniji prvi, ki se je odločil v sklopu priloge tiskanega medija izdati novi album, in to kar brezplačno v 100.000 izvodih. Ste obupali nad glasbenimi založbami in priznali premoč interneta?
Res je, to je za čuda danes še vedno zelo neklasičen način izdaje cedeja. Težko in neumno je biti jezen na tehnologijo, saj je logično, da se razvija vedno hitreje. Ne da se je ustaviti! Poslušalcem ne moreš prepovedati presnemavanja glasbe – pa saj smo iste stvari počeli že pred leti s kasetami. Danes je zaradi interneta vse to samo še bolj razširjeno. Boriti se proti temu se mi ne zdi samo neumno, ampak tudi moralno sporno! Popolnoma razumem, zakaj si nekdo raje presname CD ali si naloži glasbo s spleta, kot pa da si ustvari dodatne stroške in pot, tako da gre po isto stvar v trgovino. V našem primeru bo založnik namesto v zgoščenko vlagal v druge načine trženja izvajalca. Založniki se bodo danes pač morali malo bolj znajti!

Magnifico ima rad vse, kar ima rada mladina. © Dejan Mijovič

Vi imate svojo založbo, ali ne?
Ja, imam svojo založbo Turbolenza in znotraj te založbe smo se odločili za ta bolj moderen način izdaje novega albuma. Brezpredmetno se mi zdi, da bi šli namesto naprej, nazaj v korak s časom!

Ste potem ZA brezplačno nalaganje glasbe z interneta in za tako imenovan "file sharing" (skupno rabo datotek)?
Seveda sem za. Vse, kar ima rada mladina, imam rad tudi sam! Svojo glasbo bom ponudil tudi prek svojih spletnih strani. Če že iščete mojo glasbo na internetu, pridite kar k meni – Magnifo vam jo bo dal brezplačno!

Potem predvidevam, da uporabljate tudi MySpace?
Tako je - te dni sem se nanj že privadil in počasi že prevzema funkcijo tudi moje elektronske pošte. Najprej pa sem si mislil - pa si jaz ne bom ustvarjal nekega profila za osebne stike na spletu. In kako sem se zmotil! Takšne strani kot je MySpace povezujejo tudi ustvarjalce iz celega sveta - preko te strani se dogovarjamo tudi z določenimi založbami v tujini.

Nova pesem The Land Of The Champions je priredba starega hita House Of The Rising Sun (The Animals) in govori o Jugoslaviji. V videospotu pa sicer vse bolj spominja na Teksas. Od kod vsa ta jugonostalgija? Kakšna je povezava med bivšo Jugo in ZDA?
Predvsem mi gre na živce izraz jugonostalgija, ki se danes uporablja kar vsepovprek. Jaz nisem nikakršen jugonostalgik! Svojo nacionalno identiteto sem izgubil že zdavnaj. In če je stara Jugoslavija razpadla, je mogoče bolje, da je sploh nikoli ne bi bilo. V izvirniku gre za irsko tradicionalno pesem, žalostno zgodbo, ki govori o irskih mornarjih, ki so prišli v Ameriko. Njihova usoda pa je, da so obsojeni na revščino, bolezen in končajo med prostitutkami. To sem hotel nekako prenesti v svoje okolje – pesem ima epske razsežnosti!

Rad bi se naučil italijanščine. © Dejan Mijovič

Zakaj vas pravzaprav tako navdihuje turbofolk in kako vam uspe, da vam tega nihče ne zameri? Od kod ta fascinacija?
Ne gre za fascinacijo nad turbofolkom – to je pač balkanski melos. Recimo, v petdesetih je bila najbolj podcenjena zvrst v Ameriki rock'n'roll – zanj so uporabljali identične stavke, kot jih danes uporabljajo za turbofolk. Sicer si ju ne drznem enačiti in slednjemu vzeti revolucionarno vrednost, je pa zanimivo, da pri veliko ljudeh najdemo odpor, ki se izraža na podoben način. To je naše in temu ne moremo ubežati! Če pa bi bil črn in živel v ZDA, bi bil danes najbrž raper.

Kaj pa slovenska imitacija turbofolka?
Meni se zdi tudi slovenski turbofolk dober – Atomik Harmonik se mi zdijo dober bend! Najbolj kmečko je v Sloveniji biti rocker! Veliko bolj, kot pa imeti svoj narodno-zabavni ansambel. To je sicer precej konservativna muzika, ampak Slovenci jo dobro "žgejo", ker ima smisel tu, v našem prostoru in času.

Kako se nova zgoščenka Grande Finale razlikuje od prejšnjih? In zakaj takšno ime (Veliki finale)? Se mogoče poslavljate ali zaznamujete kakšno posebno obdobje svoje glasbene poti?
Mislim, da ljudje pričakujejo nekakšne velike rešitve od časa, v katerem živimo. Ljudi zanima, ali bodo zmagale temne ali svetle sile, ker so prestrašeni. Zato tudi takšen naslov novega albuma.

Spet se bliža EMA. Enkrat ste celo nastopili s pesmijo Silvija, drugič pa ste bili, skupaj z ženo Barbaro, avtor zmagovalne pesmi Sester Samo ljubezen. Kakšen je vaš odnos do tega osrednjega tekmovanja slovenske glasbene scene?
Pravi evropski muzikant mora vsaj enkrat nastopiti na Eurosongu, oziroma EMI, ha ha! Tega mi res ni žal. To je nekaj, kar poznamo od malih nog in nikoli nismo čisto vedeli, ali bi se iz tega delali norca ali ne. Evrovizija ima neko privlačnost s svojim polovičarskim kičem in lahkimi melodijami. Prav to, da nima umetniške vrednosti, ji daje nek poseben čar.

Ste eden redkih, ki je žel uspehe komercialne tudi v tujini - še posebej na Balkanu in v Italiji. Severina je v intervjuju za Žurnal povedala, da ima celo vaš CD in da ji je zelo všeč. Baje se zanimajo za vas celo na Japonskem. Nam lahko poveste kaj več o vaših poteh onkraj slovenskih meja?
Moja plošča je izšla že v petdesetih državah sveta, vključno z Japonsko, Rusijo, Hongkongom in Južno Korejo.

Podpisali ste tudi pogodbo z glasbeno založbo Sony. Nam zaupate za kolikšen znesek je šlo oziroma kakšen je bil dogovor?
Pri Sony je šlo za licenčno pogodbo, ker hočem ostati lastnik svoje glasbe. Na začetku sicer niso bili za - enega od njihovih predstavnikov je to motilo - ampak na koncu so mi dali OK. Potem gre za princip: kolikor prodaš, toliko dobiš.

Mogoče veste, koliko izvodov ste nato prodali v tujini?
Odkar se je Sony združil z BMG, ne gre več za isto firmo in od takrat nisem od njih slišal nič. Tako, da vam lahko povem le okvirni podatek, da smo v EU prodali med 50 in 70 tisoč izvodov. Sony je pač globalni sistem in tu gre za distribucijo. Zdaj ne sodelujemo več. Mi kot založba v tujini najdemo partnerje, podzaložnike, ki nato skrbijo za določen trg. Odločili smo se za tak način dela, ker je bil Sony prevelik zame.

Kje dobite za koncert višji honorar, doma ali v tujini? Za kakšne zneske gre?
V tujini dobivam višje honorarje kot doma. Moj nastop s celotno produkcijo stane 20 tisoč evrov, kdaj tudi več in kdaj mogoče tudi malo manj.

V tujini mu plačajo več kot doma. © Dejan Mijovič

Kot eden bolj predvajanih glasbenih avtorjev v Sloveniji najbrž od tega lahko dobro živite? Ste eden tistih, ki se ne bi strinjali, da se v Sloveniji samo od glasbe ne da živeti?
Jaz se z glasbo ukvarjam šestnajst ur na dan in seveda se mi zdi normalno, da od tega lahko živim. Seveda je pomembno, kaj počneš v glasbi pri nas. Odvisno pa je tudi od človeka, kako hitro je zadovoljen. Moj oče je zadovoljen že s kilo paradižnika. Tudi jaz nimam nekih pretiranih življenjskih potreb. Kar se tiče denarja v glasbi pri nas, bi lahko zaslužil še več, ampak bi moral početi stvari, ki mi ne dišijo. Jaz bi se rad še naprej ukvarjal samo z glasbo - vesel sem, da lahko s tem tudi preživim in se nimam kaj pritoževati, ni mi hudo. Muzikant mora biti navajen živeti malce drugačno življenje - kdaj dobiš več kot ostali, kdaj pa tudi manj.

Gre za bolj boemsko življenje?
Ljudje, ki hodijo vsak dan v redno službo, bi najbrž temu rekli tako. Ampak vseeno obstajajo neka pravila. Jaz osebno pa bolj kot boemsko, živim družinsko življenje!

Kandidirali ste na listi župana Zorana Jaknovića. Ga še podpirate? Kaj se vam zdi, da je izboljšal v Ljubljani?
Na enak način ga podpiram kot sem ga takrat. Osebno ne verjamem v stoodstotno dobre ljudi - ne verjamem, da lahko nekdo dela samo prav in samo dobro. Verjamem pa mu, da bo naredil neke premike. Napake, ki jih bo storil, bodo vidne, ko bo zaključil z mandatom čez štiri leta. Mislim pa, da je on pozitivna stvar za Ljubljano. Všeč mi je, da je aktiven in da imam občutek, da je delaven, ker se ne skriva nekje v pisarni. Je pravi župan! Rad gre med ljudi in v tem uživa - uživa v svoje poklicu, to je že veliko!

Ali ste za to, da bi Janković kandidiral na državnozborskih volitvah?
Nisem čisto prepričan, kakšne politične ambicije ima - bi bil pa najbrž sposoben za marsikaj. Če bi si on to želel, potem ne vidim razloga, zakaj ne.

Kakšne izkušnje ali ambicije pa imate vi, odkar ste zastavili svoje ime tudi v politiki?
Mislim, da se bom v bodoče izogibal politiki in nastavljanja svojega obraza pod njihove kandidature. Predvsem zato, ker me moti, da si potem ljudje ustvarijo določeno mnenje. Jaz sem namreč politično neodgovoren in si jemljem to pravico.

Pa ste imeli zaradi tega mogoče kakšne probleme?
Pa, recimo takole - hitro padeš v nek koš in nato zastopaš določeno opcijo in hitro ti lahko zamerijo, če si kdaj premisliš. Politika je kurba!

Ste spremljali glasovanje o zaupnici vladi? Kako gledate na aktualno dogajanje v slovenski politiki?
Že v osnovi mi je neprijetno razpravljati o tem. Zdi se mi, da je primer parlamentarne demokracije, ki jo imamo v Sloveniji, zelo neproduktiven. Zame je to nemoderen in zakrnel sistem.

Ali dobivate kakšen denar od kulture, od države?
Jaz od države ne dobivam nič in tudi nič ne pričakujem. Sploh pa ne verjamem v kulturo v okviru države. Kultura mora biti umeščena v prostor in čas, se pravi - med ljudi! Bolj verjamem v sponzorje kot pa v ministrstvo za kulturo. Še posebej pa v kapitalizmu.

Kaj pa bi spremenil Magnifico kot predsednik?
Oh, ne vem. Nisem jaz za takšne stvari, ker ne morem biti polovičarski. Ali bi bilo nato vse po moje, kakor sem si zamislil, ali pa raje nič. Iskreno - ne vem! Jaz imam svojo pot kot glasbenik.

Znani ste tudi po svojih kontroverznih besedilih, ki ponavadi dvignejo nemalo prahu. Od najbolj odmevnih sta bila zagotovo Kdo je čefur in Magnifico je peder. Moraš imeti pri nas za tako ironijo "jajca"? Mislite, da Slovenci takšne stvari jemljejo preveč resno?
Ne vem, kaj ljudje razumejo in kaj ne - konec koncev je pomembno, če jim je všeč ali ne. Ne vem pa, če jim gre kaj v nos in se tudi ne morem ukvarjat s tem, kako in kaj se jim zdi. Jaz napišem stvari, ki se mi zdijo na mestu - kar znam in mi pride na misel, to serviram.

Snemanje filmov ga ne zanima več. © Dejan Mijovič

Ampak ali gre za pozitivno provokacijo ali za politično nekorektnost?
Mogoče nekateri mislijo, da bi moral biti politično korekten. Ni res, ni mi treba biti! Imam svoj kodeks, ki pa se najbrž razlikuje od splošnega, in po njem sem moralno in politično odgovoren.

Videli smo vas že v kar nekaj filmih - v najbolj odmevnem Stereotipu ste odigrali celo glavno vlogo. Se vam zdi "stereotipno", da ima pevec tudi igralske ambicije?
Zdi se mi zelo stereotipno in zato sem tudi nehal to početi, ha ha! Prav zaradi tega kasneje nisem več nastopal kot igralec. Ko vidim Micka Jaggerja v filmu, mi gre res na bruhanje. Me pa je zabavalo in nisem trpel - dobil sem celo nagrado za igralca leta, kar pomeni, da niti nisem bil tako slab. Ampak meni je to kot izlet - kot bi najbrž lahko Jurij Zrnec posnel super glasbeno ploščo, a najbrž jih ne bi mogel posneti pet.

Se pravi, to ni bila neka ambicija še iz otroških let?
Mislim, kdo pa ne bi bil rad vsaj enkrat v filmu? Film je fascinacija v vsakem primeru. Ampak mislim, da sem svojo "igralsko kariero" zaključil.

Več kot petindvajset let živite skupaj z ženo Barbaro. Je v glasbenem poslu redkost imeti stalno sopotnico tako dolgo časa? Kako se upirate skušnjavam?
To pa ni redkost samo v glasbenem poslu! Ne poznam nikogar v svojem krogu ljudi, ki bi bil tako dolgo časa skupaj, kot sva midva. Oziroma, konkurirajo nama pari, ki so stari šestdeset let. Kadar me zamikajo življenjske skušnjave, jih skušam realizirati. Sicer pa, če mislite konkretno na ženske, vam bom povedal, kar je meni povedal oče. Sine, imaš eno - imel si vse, imel si vse - nisi imel niti ene.

Koliko pa je pri vas še vedno prisoten divji slog življenja, katerega moto je seks, droge in rock'n'roll?
Jaz, verjeli ali ne, sploh ne maram takšnega načina življenja. Zdi se mi dolgočasen. Pri nas doma je tako - vsak dan grem v studio, sin gre v šolo in žena gre v atelje. Nato se dobimo doma na kosilu in nato gre oče, se pravi jaz, še za par ur v studio. Na koncu pa grem seveda rad v svoj lokaček na pivo - precej divje, kaj ne?

Vaš sin je danes že najstnik. Kakšne stvari pa njega zanimajo v življenju - bo šel po očetovih stopinjah?
Star je štirinajst let, zanima pa ga računalnik, grafiti in hip hop - samo to še počne. Hodi sicer na učene ure klavirja, ampak se mi zdi, da zato, ker sva mu z ženo rekla, da mora.

Se pravi, da nanj malo pritiskate?
To je edini pritisk, ki ga izvajam nad njim - da mora narediti nižjo glasbeno šolo. In sicer zato, da ga bom lahko tudi kaj naučil in mu nekaj dal. Če pa bi bil mizar, bi ga naučil česa drugega. Pa četudi se bo potem ukvarjal z nečem čisto drugim - mislim, da je to moja dolžnost kot oče.

Vaš brat Schatzi pa je tudi glasbenik, s katerim sodelujete. Kako pa se z njim razumete? Je vajin bratski odnos že kdaj ogrozil vajino glasbeno sodelovanje?
Čisto nič ni drugačen od odnosa drugih bratov. Seveda se tudi razjeziva drug na drugega, ampak večinoma sva kar mirna. Nobeden od naju pa na srečo ni zamerljiv. On je tudi producent in bobnar mojih zadnjih treh albumov.

Vaše pravo ime je Robert Pešut. Od kod pravzaprav ime Magnifico? Italijanščine se lahko spomnimo tudi iz refrena vaše pesmi 24.000 poljubov.
Hotel sem si dati neko konkretno ime, ki bi bilo malce bolj kičasto in pompozno. Pešut se mi zdi res brezveze. Leta 1984 sem gledal tekmo med Italijo in Jugoslavijo, kjer je igral košarkaš Valter Magnifco, ki je imel nek čuden met od zadaj, s katerim je takrat Italiji pridobil okoli 28 točk. Zelo se mi je vtisnil v spomin - Magnifico, kakšen car! Takrat sem prvič slišal za to ime oziroma besedo.

Ampak zakaj ravno italijanščina?
V tistih časih je bila za nas zahod Italija in ne Amerika. Italija je bila zame kapitalizem. V Jugoslaviji se je tudi poslušala italijanska glasba in gledali so se tako imenovani špageti vesterni.

Pa govorite tekoče italijansko?
Ne, pojma nimam! Sicer jih kar razumem, le sestaviti ne znam nič razumljivega. Bi se je pa rad naučil, ker mi je všeč - konec koncev sem Magnifico.