Kakšna je bila pot Razrednega sovražnika na beneški filmski festival?
Opazili so ga na canskem filmskem "marketu", kamor ga je prijavil Slovenski filmski center. V Cannesu je bilo treba zakupiti dvorano in čim več selektorjev festivalov povabiti na projekcijo. Selektorji namreč odločajo, koga povabijo na svoje festivale. Upam, da se nam bo odprla še kakšna festivalska pot. Ko se namreč uvrstiš na tako velik festival, te hitreje opazijo.
V Cannesu se je med projekcijo nekaj zalomilo, kajne?
Da, imeli smo sedemminutno prekinitev. Nekateri so celo zapustili dvorano. Na srečo nisem poslušal starejših kolegov, ki so mi svetovali, naj se projekcije ne udeležim, ker bi bilo preveč stresno zame. Če se projekcije ne bi udeležil, je vprašanje, ali bi se uvrstili na ta festival. Sam sem namreč stekel v projekcijsko sobo, kjer ni bilo nikogar. Poiskal sem hosteso in ji rekel, naj pomiri gledalce. Medtem sem poiskal operaterja in ga prisilil, da je začel odpravljati težavo.
Scenarij ste pisali skupaj z Nejcem Gazvodo in Janezom Lapajnetom. Kako je potekalo delo?
Vse skupaj se je začelo z Lapajnetom, s katerim sva razmišljala o zgodbi za njegov naslednji film. Enkrat je omenil, da bi rad naredil nekaj z mladimi, in povedal sem mu to zgodbo o samomoru in uporu dijakov. Ideja ga je navdušila in lotil sem se raziskovanja. Ko sem mu to predstavil, je rekel, naj se filma lotim sam, saj sem bližje generaciji o kateri govori film, kot on. To njegovo gesto cenim. Ko sem se zavedel, da sem se lotil tako velike stvari, sem se kar malo prestrašil. Trajalo je eno leto, da sem se kamorkoli premaknil. V bistvu sem moral odrasti.
Kaj mislite s tem?
Bil sem v zelo zapletenem obdobju. Po akademiji sem padel v neki vakuum. Med študijem sem bil ves čas v pogonu, nato pa nenadoma nimaš več dela. Začneš bluziti … Ko so na filmskem centru objavili razpis za scenarij, sem si rekel: "Zdaj ali nikoli." Poklical sem Gazvodo in ga vprašal, ali bi želel sodelovati. Privolil je, čeprav je takrat pisal scenarij tudi za svoj film Dvojina.
Kaj je bil vaš največji prispevek k scenariju, kaj Gazvodov in kaj Lapajnetov?
Gazvoda je znal z dialogi ujeti bistvo situacije. Čim bolj na kratko je znal izraziti čustva in ujeti atmosfero določenega trenutka. Jaz sem se vrgel v raziskovanje. V tem zelo uživam. Vsi moji filmi temeljijo na resničnih situacijah. Pomaga mi, če se lahko na nekaj naslonim. Lapajne pa je scenariju dodal pogled starejše generacije.
S čim so vas na avdicijah prepričali dijaki, ki so igrali glavne vloge?
Teh devet značajev je bilo izoblikovanih po dijakih, ki so ta dogodek doživeli. S temi ljudmi sem se po desetih letih dobil in jih izprašal, kaj se je takrat med njimi dogajalo, kar kot zunanji opazovalec nisem mogel vedeti. Na podlagi njihovih pričevanj sem izoblikoval njihove like in jih nato z Nejcem Gazvodo združil v glavne junake filma. To pomeni, da sva iz dveh ali treh oseb naredila eno. Istočasno smo na ljubljanskih in novomeških šolah iskali ljudi, ki bi tem likom ustrezali. Z asistentko sva hodila po razredih in spraševala, koga bi zanimalo igrati v filmu. Z vsakim, ki se je javil, sem se nekaj minut pogovarjal, da sem ugotovil, kateremu liku bi najbolj ustrezal. Iskal sem namreč dijake, ki bi čim manj igrali in se pretvarjali. Se pravi, da bi imeli čim več značajskih lastnosti filmskih likov. Vedeli smo, da moramo biti pozorni tudi na tiste, ki se niso javili. Dekle, ki je igralo samomorilko, se na primer ni javilo. Med množico v učilnici smo jo opazili, ker je imela nekaj, kar smo iskali. Neko otožnost. Takšni ljudje se nikoli ne javijo. Ko smo jo povabili, tudi ni prišla na avdicijo. Treba jo je bilo prepričevati.
Kako je bilo snemati na svoji stari šoli?
Brez pomoči šole, učiteljskega zbora in ravnateljice tega filma ne bi mogel narediti. Zelo so se nam prilagajali. Dijaki in profesorji so nam statirali brezplačno, socialna delavka je bila prava socialna delavka ...
Vlogo učitelja ste zaupali Igorju Samoborju. Je bil vaša prva izbira?
Scenarij je bil napisan z mislijo, da bo glavno vlogo igral Igor Samobor. Odločili smo se, da ga želimo imeti v filmu, zato je bil lik učitelja prilagojen njemu. Če bi zavrnil, bi imeli težavo.
Kaj bi bilo, če ne bi znal nemško? Bi ga spremenili v učitelja angleščine?
Ne, nemščina je nujna zaradi predavanj o Thomasu Mannu in zaradi zgodbe, ki jo učitelj poskuša povedati svojim dijakom. Hkrati pa je ključni moment filma, ko dijaki učitelja zaradi njegovih metod in nemščine označijo za nacista. Danes z lahkoto obsojamo druge in jim nadenemo oznake. Tudi dijaki so učitelja z lahkoto označili za nacista.
Povedali ste, da je bilo že na prvem snemalnem dnevu začutiti napetost med filmskimi novinci in Igorjem Samoborjem. Kako se je to pokazalo?
Namenoma jih nisem soočil na vajah. Posebej sem imel vaje oziroma pogovore z mladimi in posebej z izkušenimi igralci. Prvič so se tako videli na prvem snemalnem dnevu. Ker niso imeli priložnosti, da bi se med njimi spletle prijateljske vezi, ampak so bili v nekem profesionalnem odnosu, smo dobili atmosfero, ki smo jo v filmu potrebovali.
Kako so se igralci razumeli med sabo?
Samoborju je bilo verjetno včasih težko delati, ker je neizkušenim igralcem hitro padla koncentracija. Atmosfera je bila pogosto zelo živčna. Samobor je bil dobesedno vržen v neki razred in to je znal izkoristiti, tako kot so to znali izkoristiti mladi igralci.
Z izborom glavnih neizkušenih igralcev ste veliko tvegali.
Celotna ekipa je bila sestavljena iz novincev. Tudi snemalec Fabio Stoll iz Nemčije prej še ni posnel celovečernega filma, kostumografka Bistra Borak, maskerka Petra Hartman in scenograf Danijel Modrej so bili prvič samostojni pri svojem delu. Odločil sem se, da bom zgradil neko ekipo, ki bo skupaj rasla. Hotel sem, da bi ta film vsi občutili kot neko priložnost in se zato maksimalno potrudili.
Kdo je bil vaša inspiracija za Samoborjev lik?
Inspiracija za tega učitelja je bil moj profesor matematike. Strah in trepet šole. Štirideset let so imeli ljudje zaradi njega nočne more, verjetno še vedno slabo spijo.
Pa vas je kaj naučil?
Matematike bolj malo, me je pa naučil več stvari za življenje. Ampak to spoznaš leta pozneje.
Bi si za svojega otroka želeli učitelja, kot je učitelj, ki ga igra Samobor, ali prizanesljivejšega?
Seveda takšnega, kot ga igra Samobor, ampak le enega. Če jih imaš več, te lahko uniči. Jaz sem imel dva.
Kje vidite največjo težavo mladih?
Starši nosijo veliko odgovornost za to, kakšni so njihovi otroci. S tem, ko nam "rit odnašajo" in nam poskušajo dati vse, česar oni niso imeli, nam jemljejo možnost, da sami sprejmemo določene odločitve oziroma da si stvari sami izborimo. Čez čas tako dobiš občutek, da si nesposoben, saj drugi naredijo vse, kar bi moral narediti sam. In ko izgubiš samozavest, izgubiš tudi možnost, da se odločaš sam, in zgodijo se ti stvari, ki so se zgodile ljudem v filmu. Ne vedo, kaj bi, zato se odločijo za prvo stvar, ki jim pade na pamet.
In najdejo ventil za svoje družinske težave ... (POZOR: Odgovor razkriva del vsebine.)
Ja, vso svojo negativno energijo so usmerili v grešnega kozla, ki so ga našli v učitelju nemščine. Najlažje je s prstom pokazati na nekoga. To se v družbi dogaja ves čas. Lep primer so vseslovenski protesti. Vsi so potrebovali grešnega kozla. Ko so ga našli, so ga obtožili in odstavili, nato pa je skupina razpadla in nič se ni spremenilo. V filmu je zgodba enaka. Razred stopi skupaj, najde grešnega kozla, ki je kriv za njihove težave, ko ga uničijo, pa spoznajo, da se v številnih stvareh ne strinjajo, in skupina razpade. Karavane pa se premakne dalje … Upor ali revolucija. To je klasičen vzorec, ki se ponavlja skozi zgodovino.
Ravnateljica v filmu je izpostavila težavo, ki sem jo slišala že od številnih učiteljev. Rekla je, da so se včasih otroci bali učiteljev, zdaj pa se učitelji bojijo njih. Se vam zdi, da imajo učitelji zdaj premalo pravic?
Definitivno je to težava. Učitelji so izgubili tudi moralno avtoriteto. Vprašanje pa je, ali je za to kriv sistem ali sami. Učitelji imajo izjemno odgovorno nalogo. Če na primer ne bi bilo moje učiteljice slovenščine, ki me je navdušila za književnost in umetnost, se morda ne bi odločil za ta poklic. Predstavljajte pa si profesorja, na primer tudi za slovenščino, ki dela ravno nasprotno – ki dijakov za svoj predmet ne motivira, ampak demotivira. Takšnim ljudem se nato umetnost in književnost zamerita za vse življenje. Takšen profesor je nevaren, saj lahko uniči cele generacije. Menim, da bi se moralo več pozornosti posvetiti temu, kdo je primeren za učitelja in kdo ne. To se vidi tudi v Razrednem sovražniku. Samoborjev lik prav tako ni primeren za učitelja, saj je izgubil stik z generacijo. Tudi moje delo z igralci je bilo zelo različno. Nekatere sem moral ves čas hvaliti, druge grajati. Nekaterim pa nisem rekel nič, zato so se še bolj trudili.
Morajo biti režiserji dobri psihologi?
Mi smo se šli neke vrste psihoterapijo. Na vajah sem poskušal čim več izvedeti o njih. Hotel sem vedeti, kakšna je njihova osebnost, kakšne so njihove težave … Moral sem se z njimi zbližati, da sem izvedel, kako moram z njimi med delom ravnati. Veliko smo se družili. Pri meni doma smo imeli filmske večere in o filmih debatirali. Morali smo se povezati, a ne preveč, saj so v meni še vedno morali videti režiserja.
Želeli ste postati igralec, a vas je Lapajne usmeril v režijo?
Ja, v gimnaziji sem se spogledoval z gledališčem, vendar me je sodelovanje na njegovi filmski delavnico usmerilo na drugo stran filmske kamere.
Lapajne vas očitno zelo ceni. Označil vas je za prvo ime ljubljanske akademije. Vaši študentski filmi, tako je rekel, presegajo njegove akademske stvaritve …
Veliko sem se naučil od njega. Delo z njim mi je predstavljalo enkratno vzporedno šolo.
Zakaj ste izjavili, da je Razredni sovražnik vaš zadnji skupni film z Lapajnetom?
Prišel sem do točke v svojem ustvarjalnem razvoju, ko moram nadaljnje korake narediti sam. Treba se je osamosvojiti. Med snemanjem Razrednega sovražnika sva spoznala, da na določene stvari gledava različno.
Razredni sovražnik bo odprl filmski festival v Portorožu 11. septembra. Ste bolj živčni pred domačim ali tujim občinstvom?
Gre za dva različna kroga gledalcev. V Benetkah bomo blazno veseli ugodnega odziva. Kaj se bo zgodilo v Sloveniji, ne vem. Upam, da filma ne bodo obsojali vnaprej.
Se spomnite, kaj je Janez Janša o slovenskem filmu povedal ob kulturnem prazniku?
Vem, vem. Da potrebujemo prave slovenske junake in ne samomorilcev, pocestnic in pijancev. Vprašanje, ali bom še snemal v Sloveniji ... (smeh).
Potem razumete Mitjo Okorna, ki je pobegnil v tujino?
Jaz sem ideje za svoje filme črpal iz domačega okolja, zato ne vem, kako bi se znašel v tujini. V Sloveniji je po eni strani zelo lepo delati, po drugi strani pa tudi zelo težko.
Nekoč ste rekli, da slovenski film potrebuje cunami, da bi se lahko kaj spremenilo. S čim bi ta cunami pometel?
Spremembe se že počasi dogajajo. Prišle so mlajše generacije, ki so jim dali možnost, da naredijo prvence, podprte s strani Slovenskega filmskega centra. Zdaj obstajajo razpisi za prvence, tako da lahko mladi režiserji lažje pridejo do svojega prvega filma. To, da začne mlada generacija čim prej delati, je ključnega pomena. To seveda pomeni, da potrebujemo sredstva. Tukaj pa se zgodba velikokrat na žalost konča. Film je v primerjavi z gledališčem še vedno precej zapostavljena umetnost.
Nekje so zapisali, da vas z Gazvodo ne zanima kritična množica gledalcev?
Ne spomnim se, da sem to kdaj izjavil. To so neke nalepke, ki bi nam jih drugi radi nadeli, da bi nas lažje popredalčkali.
Vam je pomembno, da vaš film vidi velika množica?
Vprašanje, ali se neki režiser zanima za gledalce ali ne, je drugotnega pomena. Pomembno je, da zgodbo poveš iskreno in za ljudi. Super je, če ljudje sprejmejo film. Če ga ne, se je treba vprašati, ali ga niso sprejeli, ker nisi našel poti do njih, ker si ga slabo naredil ali ker so oni izgubili stik sami s sabo.
Kaj načrtujete v prihodnosti?
Delam celovečerni dokumentarni film, ki je nadaljevanje mojega študentskega filma Družina.
Je snemanje dokumentarnega filma težje od snemanja igranega filma?
Pri dokumentarcu življenje piše scenarij. Že prej in tudi v Razrednem sovražniku sem poskušal zabrisati mejo med dokumentarnim in igranim filmom. Tudi način mojega dela z igralci je imel veliko skupnega z dokumentarnim razmišljanjem. V gledalcu sem poskušal vzbuditi čim bolj realističen in naraven občutek. Nekje je uspevalo bolj, drugje manj. Tudi v prihodnje bom poskušal igrani film delati s pridihom dokumentarnega in obratno.
Koliko časa ste snemali Razrednega sovražnika?
26 snemalnih dni. Če k temu prištejem priprave, pisanje in raziskave, mi je ta film vzel tri leta življenja.
Koliko je stal?
Od filmskega centra smo dobili 380 tisoč evrov v gotovini. Proračun je bil ocenjen na pol milijona.
Če zmagate v Benetkah, boste dobili sto tisoč evrov. Kako jih boste zapravili?
Hmm ... Verjetno za velik žur za vse, ki so verjeli v ta film. Nato pa se bo treba usmeriti v naslednji projekt. Namen teh nagrad je, da ti olajšajo pot do naslednjega filma. To je po mojem mnenju edini smisel nagrad.
