Vaš nastop in zvok sta zelo retro, v slogu osemdesetih. Z Lollobrigido so takšne zadeve spet postale trendi tudi pri nas. Pa je za to sceno dovolj publike?
Retro? Naš zvok je dobro opisal Marko Sodec, ki pravi, da naši zvoki segajo tako v preteklost kot prihodnost. Publika je, svet gre naprej in mi z njim.
Kdo je dal idejo za ime? To je nekakšna popolna razorožitev, hkrati pa najvišje priznanje, ki ga lahko ženska izreče moškemu, kajne?
Ime je nastalo v pogovoru oziroma šali z dobrim prijateljem iz Makedonije kot ideja za izdelavo majice, namenjene bobnarju skupine FxPxOx. Nato se je iz te šale razvilo veliko, od performansov do benda.
Od kod porast teh slovensko-hrvaških glasbenih navez? Ali nova generacija glasbenikov spet naskakuje področje nekdanje Jugoslavije? Gre za željo po večjem trgu, širšem občinstvu?
Ne vemo, od kod ta porast. V bendu ni slovensko-hrvaških navez, vsi smo slovenski državljani z različnimi koreninami. Nobene strategije za osvajanje publike nimamo, nismo strategi, smo bend –delamo glasbo. Pojemo v slovenščini, srbščini, makedonščini in angleščini. In takoj, ko se naučimo še drugih jezikov, bomo še v teh. Mi smo državljani sveta.
Vizualna podoba je, sklepam, pri vas pomemben del nastopa. Kdo vam kreira oblačila?
Vizualna podoba je pomembna kot izrazno sredstvo naših alter egov na odru. Oblačil nam ne kreira nihče, temveč si sami oblikujemo kostume iz zalog v omari. Najpogosteje pred koncerti, v zelo hektičnem stanju. Potrebujemo dizajnerja.
Kdo so vaši glasbeni vzorniki oziroma kdo je na vas najbolj vplival?
Na Kuklo je najbolj vplivala M. I. A. – ko je videla njen videospot, je doživela razodetje. Vplivov je nasploh veliko, tako glasbenih kot iz ostalih umetniških zvrsti.
Nekaj članov prihaja iz skupine We Can't Sleep At Night ... Kako ste se pravzaprav našli in kakšni so bili vaši začetki?
Povezala sta nas ljubezen in prijateljstvo, še preden je nastal ta bend. Kukla je pisala besedila in ustvarjala glasbo, po propadli ideji dekliškega benda pa smo se zbrali skupaj.
Zdi se, da v pop glasbi kitare spet izpodrivajo elektronski instrumenti, sintetični zvoki. Pri nekaterih se to dogaja bolj spontano, pri drugih manj. Kako vi gledate na to? Je to bolj sledenje trendom ali bolj želja glasbenikov?
Nikoli se nismo posebej ukvarjali s tem. Mi operiramo s tistimi zvoki in instrumenti, ki so nam všeč in s katerimi se lahko izrazimo. Igramo različne sintetizatorje, igrače, kitajske piščali, kitare, uporabljamo sample ... Instrumenti so orodje, pomembna je vsebina.
Nameravate izdati kakšen album? Digitalno? Se vam zdi, da se sploh še izplača izdati CD?
Zdaj snemamo pesmi in jih nameravamo kmalu izdati. Verjetno ne v najbolj klasični formi, a cedejev ne izključujemo.
Kako radijske postaje v Sloveniji obravnavajo glasbo vašega žanra? Je prezrta?
Z radijskimi postajami nimamo še nič stika. Izjema je Radio Študent, ki nas je s predvajanjem pesmi Napravi mi dete podprl že v samem začetku, ko je bil NMD nekaj povsem drugega kot to, kar je danes. Obenem pa recenzirajo naše koncerte, kar nam veliko pomeni.
Na vaši strani na Facebooku piše: "Otroci, vsak dan je rojstni dan." Ste imeli srečna otroštva?
Ah, kje. Takšna glasba ne nastane v glavah in srcih srečnih otrok. Smo iz različnih družin. Vsak dan je rojstni dan je naš moto. Želimo, da je naš koncert dogodek in da ljudje z nami praznujejo dan.
