Minilo je že več kot 160 let, odkar velja Giselle za nesporno mojstrovino klasičnega romantičnega baleta. David Dawson, eden najbolj vznemirljivih koreografov današnjega časa, izloči to večno zgodbo iz časovne pogojenosti 19. stoletja, zato da bi jo raziskal znotraj njene brezčasnosti skozi jezik sodobnega klasičnega baleta, podoživljajoč magično paleto čustev, ki jo nudita tako klasični balet kot zgodba o čisti ljubezni.
Giselle je delo, ki si prizadeva raziskati idejo ljubezni kot nekaj običajnega in neobičajnega hkrati. Opraviti imamo z ljubeznijo, ki s seboj prinaša žrtvovanje in odgovornost – gre za verovanje, ki se prenaša iz roda v rod, da posledice izdaje niso nič več zgolj osebne ali začasne, marveč univerzalne in večne.
Tako se Giselle (Ana Klašnja / Tjaša Kmetec / Rita Pollacchi) sooči s posmrtnim življenjem, polnim maščevanja, ki jo postavi pred že kar pregovorno odločitev, globoko vsajeno v brezčasno vprašanje iz klasične književnosti: pravičnost ali usmiljenje? Ključ do kakršnega koli tolmačenja ene največjih ženskih vlog klasičnega kanona leži prav v načinu, kako se Giselle odloči. Res je, da se je na zunaj spremenila v vilo, ne pa tudi v srcu. In če je Albrecht (Joseph Bunn / Petar Đorčevski / Lucas Jerkander / Lukas Zuschlag) svoje srce našel tako, da je žrtvoval njenega, nas mora Giselle prepričati s popolno plemenitostjo svojega duha. Ne reši le njega. S tem da se odpove maščevanju in ostane zvesta sebi, reši predvsem sebe. Le z Gisellino smrtjo je Albrechtu dano, da začuti življenje v vsej njegovi čistosti in strasti. V enem samem trenutku se življenje in smrt izravnata in postaneta eno.
