Ko vrag ne vzame šale

Kako v duhu tokratne številke časopisa ostati pozitiven tudi v dotičnem kotičku, v katerem po mnenju nekaterih veliko preveč smetim s cinizmom in sarkazmom? Hm. Tako, da ne pišem o nekajmesečnem slovesu redkih razvedrilnih oddaj, ki so me vsaj zmerno zanimale? Tako da se izognem ukinitvi edine političnosatirične oddaje z relativno zanimivimi gosti? Tako, da ob omembi Imena leta na Valu 202 ne omenjam tega, da je to postal šef protikorupcijske komisije, potem ko je odstopil, “ker se je zaletel v zid”? Tako, da ne zamorim z oddajami, ki nas čakajo med božično-novoletnimi prazniki? Ali tako, da pišem o temah, ki naj bi bile že v osnovi takšne, da ob njih najprej pomislimo na veselje, radost in smeh? No, pa poskusimo s slednjim, čeprav, ko gre za slovenske televizije, to sploh ni tako preprosto.

Planet Stand-Up. “Da bi stand up komedija delovala na televiziji, je pravzaprav najpomembnejše to, da se energija iz dvorane nekako prenese tudi na ljudi pred malimi zasloni,” je pred startom Planeta Stand-Up na Planet TV ugotavljal Tin Vodopivec, ki je s to energijo morda ogrel koga, ki ga ne poznam, na poti do dobronamernega cinika – ki ga stand up na TV ne pusti hladnega samo takrat, kadar gre za Louisa C. K. in njemu podobne – pa se je že zdavnaj ohladila do minusa, ki ga te dni res ne potrebujem. Če se že posreči kakšna šala Vodopicu, Luciji Ćirović ali kakemu drugemu komiku, ki ima za sabo vsaj nekaj kilometrine, pa se zagotovo ne zelencem iz različnih slovenskih logov, ki z enovrstičnicami na račun majhnosti krajev, iz katerih prihajajo, niso samo neduhoviti, ampak mučni, ko postanejo edini, ki se smejijo svojim šalam, pa popolnoma negledljivi. No, pa sem spet negativna, a pazite, tokrat vsaj o pozitivnem ;)!