Hoteli s(m)o še, a vrnila se ni

Koncertno prizorišče Kasemattenbühne spominja na nekakšne pomanjšane Križanke, če bi te bile locirane na Ljubljanskem gradu – Kasemattenbühne se namreč nahaja na vrhu hriba v središču Gradca in je "zrasel" iz ruševin stare graščine.

Okoli pol devete ure zvečer se je na odru najprej prikazal vrhunski sedemčlanski bend, v katerem je sedel tudi klaviaturist Eno, sicer brat Briana Ena. Odeta v črno, kot se za graciozno grofico melanholičnega rocka spodobi, je nato na oder prikorakala Marianne Faithfull in s svojim značilnim raskavim glasom začela s pesmijo Times Square, ki jo po navadi izvaja ob koncu koncertov. Postregla je tudi z dvema priredbama, prvo si je "sposodila" od Dolly Parton, drugo pa od Dukea Ellingtona oziroma od Billie Holiday in nas tako spretno vodila od rocka in countryja do jazza in bluesa ter nazaj.

Gospoda ploskala, oboževalci plesali
Publika, v kateri so seveda prevladovali Avstrijci, se je na Marianne med pesmimi bučno odzivala, sicer pa so bolj kultivirano ploskali, kot je za naše severne sosede tudi značilno. V stranskih ložah je "fina gospoda" pila šampanjec, "die hard fani" pa so svoje sedeže zapustili in poplesavali desno od odra – le nekaj metrov stran od "Zveste Marjane". Marianne je med koncertom povedala, da je vesela, ker nastopa v Gradcu, saj od tu prihajajo njeni predniki. V predstavitev spremljevalnega benda je vključila tudi občinstvo ("And then there's you ... "), skromno omenila sebe ("... and me ... ") ter pripomnila, da je to vse, kar potrebujemo za takšen večer.

Zadnji del namenila Rolling Stonesom
Nekje na sredi koncerta se je zaslišala kultna Broken English z istoimenskega albuma, ki je zaradi svojega političnega besedila vedno aktualna – Mariannini vzkliki "What are we fighting for?!" so enako prepričljivi tudi danes, nekaj desetletij kasneje.



Balado Crazy Love, ki jo je Faithfullova napisala skupaj z Nickom Caveom, so izvedli nekoliko prehitro in je zato morda malo izgubila na "teži". Zadnji del koncerta je napovedala njena najprepoznavnejša uspešnica The Ballad of Lucy Jordan. Džankijevsko himno Sister Morphine, ki jo je Marianne napisala skupaj z Mickom Jaggerjem, je bend najprej začel kar sam. Marianne se je zmedeno ozrla, ustavila svoje glasbenike, se opravičila ("I'm sorry, nobody warned me.") in ponosno napovedala, da je čas za Sister Morphine, kar je publika nagradila z bučnim aplavzom. To je bil najglasnejši in najdaljši komad večera, ki ga je bilo prekmalu konec. Sledil je še njen prvi hit As Tears Go by, ki sta ga prav tako napisala Mick Jagger in Keith Richards, nato pa je Marianne oder zapustila. Zaradi glasnega vzklikanja in ploskanja publike, med katero smo opazili tudi glasbenega urednika na Radiu Slovenija Dragana Buliča, se je vrnila na oder in odpela še komad z njenega zadnjega albuma Easy Come, Easy Go. Kljub temu da je publika hotela še in to tudi glasno pokazala, se Marianne Faithfull na oder za drugi bis ni vrnila.

Med koncertom se je zaradi kašljanja namreč kar nekajkrat obrnila stran od občinstva. Kasneje smo od njene ekipe izvedeli, da se ni počutila najbolje in da je bil tudi zato koncert krajši (trajal je slabo uro in pol), kot bi bil sicer. Kljub temu je nastop izvedla z nasmeškom in simpatičnim pozitivizmom, ki ga ima le ona.