Kako ste?
Dobro. Hvala (izreče v slovenščini)!
O, že znate nekaj slovenščine?
Pravzaprav imam prijatelja iz Srbije in vem, da sta si ta dva jezika podobna.
V Sloveniji pa še niste bili?
Ne, mislim, da ne. Tudi nastopil bom tokrat pri vas prvič. Bil sem že v Srbiji in pravzaprav že v vsej vzhodni Evropi. Ampak, hej, če imate love (ljubezen) v imenu države, potem mora biti popoln kraj!
Kdo vas je navdušil, da ste se začeli ličiti?
David Bowie. Ko sem bil star 12 let, sem šel na njegov zadnji koncert, kjer je nastopil kot Ziggy Stardust. Zelo težko je bilo prepričati mojega očeta, da mi kupi vstopnico. A imel sem srečo, ker sta se oče in babica veliko prepirala − in ko je babica rekla, da ne smem iti na koncert, ker je Bowie gej (takrat je to uspešno tržil, op. a.), mi je oče nemudoma kupil vstopnico samo zato, da bi ji nasprotoval (smeh). In po tem koncertu ni bilo nič več enako, ha ha ...
Štejete se za velikega privrženca Davida Bowieja. Sta se kdaj tudi osebno srečala?
Vedno sem bil in vedno bom njegov fan. Pred nekaj leti sva skupaj večerjala in skušal sem se lepo obnašati (smeh). Veste, ko sem bil še otrok, sem sedel pred njegovo hišo, hodil na njegove koncerte, ga pričakal na letališču, ko se je vrnil iz Berlina ... Skratka, lahko si predstavljate, kako veliko mi je pomenilo, da sem ga tudi osebno spoznal.
Bili ste ena izmed največjih zvezd v osemdesetih letih. Je to sicer vaše najljubše desetletje, kar se tiče glasbe?
Ne, sploh ne. Moje najljubše glasbeno desetletje so sedemdeseta. Tudi na koncertih zdaj veliko igramo Boba Dylana, Willieja Nelsona in podobne kantavtorje. V osemdesetih sem bil slaven, a najstnik sem bil v sedemdesetih in tista leta se ti najbolj vtisnejo v spomin.
Kakšen koncert bomo torej videli v Ljubljani?
Presenečeni boste, ampak moj zdajšnji koncert je dosti bluesovski, igramo tudi gospel.
Ali to pomeni, da ste se naveličali prepevati svoje velike hite iz osemdesetih?
Pravzaprav ne. Na koncertih igramo tiste moje pesmi, ki so danes še vedno prepričljive in ki jih lahko dobro odpojem. Nekaterih pač res ne bi mogel več zapeti (smeh) ...
Denimo katerih?
Uf, tu moram biti pa previden, da se ne zarečem ... Ker imamo leta 2012 comeback turnejo s Culture Club (smeh). Zato bom raje tiho.
Katere hite pa bomo v Ljubljani gotovo slišali?
Karma Chameleon, Do You Really Want To Hurt Me, Victims in številne druge.
Zakaj mislite, da se osemdeseta vračajo?
Gre za generacijsko nostalgijo. Moja generacija je zdaj ravno toliko stara, da je postala nostalgična. To se zgodi vsakih 20 let. V osemdesetih nihče ni maral osemdesetih − vsi so rekli, da smo plitki in da se vse vrti okoli lakov za lase in make upa. V zadnjih dveh desetletjih je glasbena industrija skušala prodati najprimernejši bend in ustvariti popolno pop zvezdo. Zadnjič sem se pogovarjal z nekom, ki mi je rekel, da je Britney Spears genialka (smeh) ... Res?! Mislim, saj je lepa in vse, vendar genialka?! Genija sta Bob Dylan in Leonard Cohen, ne pa Britney Spears (smeh).
S tole izjavo ste me presenetili, čeprav se z vami ne bi mogel bolj strinjati.
Veste, zelo sem hvaležen, da sem odrasel v sedemdesetih, saj smo imeli vsega dovolj − bil je punk, disco, glam rock, reagge. Takrat se je nekako z glasbo še lahko dvigalo prah, danes pa se mi zdi, da to ni več mogoče. Bil sem recimo na koncertu Lady Gaga in najmočnejši del koncerta je bil, ko je bila na odru sama s klavirjem. In to je bil tudi edini del šova, ki mi je bil všeč, saj je bil iskren, čustven in ranljiv. In to počnem tudi jaz − glasba te mora ganiti do solz ali pa si moraš zaradi nje zaželeti zaplesati.
Po svetu imate mnogo imitatorjev. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste morali komu pojasnjevati, da ste resnično Boy George in ne kak imitator?
Na Twitterju in Facebooku se moram dostikrat zagovarjati, da sem to res jaz. Zgodilo se mi je tudi že na nastopih, ko so ljudje rekli: "Ne, to ni on!". Vendar jaz sem jaz in ljudem ne bom pojasnjeval, da sem to resnično jaz (smeh).
V oddaji Poglej in zadeni je v devetdesetih nastopil vaš imitator, ki pa je bil napovedan kot Boy George in ne kot imitator.
To definitivno nisem bil jaz (smeh). Morda pa ga poznam? Obljubim, da tokrat pridem pravi jaz!
Vas ljudje prepoznajo tudi brez make upa?
Da, ker imam na glavi tetovaže. Sem stigmatiziran, ha ha!
Vaš nov album nosi zanimiv naslov Ordinary Alien (Običajni Nezemljan). Zakaj?
Ker ljudje vedno govorijo o tem, kako sem videti. Ljudje nismo to, kar nosimo, in nismo svoje službe.
Kakšne pesmi lahko najdemo na njem?
Novi album je zelo dance! Od elektra do klasičnega housa. Na njem je tudi pesem Kill the A&R, ki je ... Veste, kaj je A&R (Artist & Repertoire)?
Ja, to je del glasbene založbe, ki je zadolžen za iskanje novih talentov in podobno. Zanimivo je, da zdaj delate tovrstne plesne albume, sicer pa so na vas najbolj vplivali glasbeniki, kot so Bowie in Leonard Cohen.
Pri plesni glasbi mi je všeč, da je zmeraj vznemirljiva in se dostikrat levi, menja kožo. Kot didžej ... veste, na teden sproducirajo na stotisoče plesnih albumov. Kar mi je najbolj všeč pri tem je, da mi nihče ne govori, kaj naj igram, in se mi ni treba potegovati za vrhove lestvic. Album pa mora biti vseeno nekaj posebnega, če hočeš, da je uspešen, čeprav je v plesni glasbi veliko posnemanja. A če nimaš neke dobre ideje, zaradi česar je tvoj album zunajserijski, potem nimaš nič.
Bi lahko rekli, da v poslu niste več zaradi denarja?
Seveda rad služim, saj denar omogoča varnost. Vseeno pa ne moreš biti didžej, če ti to ni pri srcu. Včeraj sem denimo ob petih zjutraj priletel s Sardinije, spal nisem skoraj nič in zdaj sem že tu na festivalu (80s Rewind Festival pri Londonu, op. a.) ... Ljudje, ki jih vzamem s sabo, vedno omagajo že na pol poti in popadajo kot muhe (smeh).
Malo sem spraševal kolege, kaj naj vas vprašam, in nekdo je omenil, da bi rad vedel, če je roza še vedno nova črna?
Roza? Je bila roza kadarkoli nova črna? Je to nekakšno gejevsko vprašanje (smeh)?
Katera pa je nova črna potem?
Črna je nova črna (smeh)! Črna na črni je nova črna!
Ste tudi modna ikona. Imate linijo oblačil B-Rude. Ali odseva vaš stil oblačenja?
Hm ... Trenutno delamo nekakšne religiozne motive, kot je ta majica (na majici v prevodu piše bog, op. a.), ker hočemo osvojiti krščanski trg. Ne glejte me tako, ne hecam se (smeh)!
(V tem trenutku intervju prekine glasno butanje po vratih prikolice in prikaže se pevec skupine Visage Steve Strange, ki se na Boy Georgea dere nekaj povsem nerazumljivega. V prikolici, kjer je prisoten tudi Georgeev piarovec, se vali smeh. V nasprotni prikolici pa se skozi odprta vrata vidi, kako se na svoj nastop pripravlja Jimmy Somerville.)
Veste, kdo je bil to? Steve Strange, pevec skupine Visage − saj se najbrž spomnite komada Fade To Grey? Pojma nimam, kaj je hotel, nič ga nisem razumel. Veste, "ona" je malo nora (smeh).
Kako vam je bila všeč nedavna serija o vašem življenju na BBC Worried About The Boy?
Vizualno mi je bila zelo všeč. Vsebinsko pa je bilo veliko stvari nekorektnih. Vendar se s tem ne ubadam preveč, ker ne živim v preteklosti. Tudi v prihodnosti ne živim − živim tu, zdaj!
Ko smo že ravno pri prihodnosti, naj vseeno vprašam, kaj boste počeli v njej?
Ne želim živeti preveč v prihodnosti. Zelo pomembno je živeti in biti prisoten v sedanjosti. V preteklosti sem delal veliko napak − bil sem na drogah, imel sem osebne drame ... Danes pa res skušam uživati in živeti za trenutek.
Ste imeli kakšno konkretno prelomnico?
Tole se bo morda slišalo malce osladno, a je res. Pred nekaj leti sem prebral knjigo The Power of Now (Moč sedanjosti), s katero sem se lahko res poistovetil. Jo poznate?
Ne ... Je kakšna od tistih "how-to" knjig?
Niti ne, saj je zelo težko narediti to, kar v njej piše. Večina stvari, ki jih imamo v glavi, je nepomembnih. Določene stvari nas mučijo, lovijo. Vsega tega sranja se je treba znebiti, kar je zelo težko. O meni sicer kroži veliko zmotnih prepričanj.
Katero je najbolj zmotno?
Pravzaprav ne vem oziroma raje ne bi povedal, ker potem bom dal tej stvari težo (smeh). Ljudem največkrat povem, da nisem naslovnica revije in nisem kos avdio posnetka. Mediji velikokrat stvari vzamejo iz konteksta in jih posplošijo. Življenje pa ni takšno − je hkrati preprosto in kompleksno. Kot javna oseba sem se moral na ta zmotna prepričanja navaditi.
Vi svoje spolne usmerjenosti ne skrivate. V Sloveniji je že nekaj časa vroča debata okoli novega družinskega zakonika, ki bi omogočal istospolnim parom posvojitve otrok. Vaše mnenje o tem?
Mene je mama vzgojila sama. Večino so mame vzgojile same. Moj oče je bil iz generacije, ko so očetje služili denar, prišli domov, pojedli večerjo in potem gledali televizijo. Zelo malo je imel z vzgojo. Vsakdo, ki si želi posvojiti otroka, gre skozi utrujajoč postopek. To ni tako, kot da ga kupiš v trgovini. Najbolj pomembna stvar je, da je otrok ljubljen, in seveda se povsem strinjam, da bi morali imeti tudi gejevski pari pravico do posvojitev. Tako kot te dni komplicirajo okoli istospolnih porok v Kaliforniji − če bi samo sprejeli ta zakon, se ga čez dve leti nihče več ne bi spomnil. Te stvari je treba pač urediti. Ljudje bi se morali osredotočiti na pomembnejše stvari, ne pa da nasprotujejo človekovim pravicam.
