"Gledanje 3D-filmov je stresno"

Kot ste povedali na predavanju, je Gravitacija fenomen med 3D-filmi, saj je bistveno več zaslužila s 3D- kot 2D-projekcijami. Bi to lahko postal trend med 3D-filmi?
Mislim, da se priljubljenost 3D-filmov dogaja v valovih in zdaj spet začenja upadati. Gravitacija je izjema. Tridimenzionalni film bi potreboval deset Gravitacij, da bi postal stabilen, poleg tega pa ni jasno, koliko bo Gravitacija na koncu sploh zaslužila, saj je bil film precej drag.

Ali glede na to, da Kitajska postaja vedno pomembnejši trg za Hollywood, menite, da bo okus kitajskih gledalcev, ki radi gledajo predvsem akcijske filme, negativno vplival na kakovost hollywoodske produkcije?
Ne bi rekel, da je Kitajska odgovorna za slabšo kakovost filmov. Vendar pa se morajo studii odločati o tem, katere filme bodo posneli v 3D-tehniki, saj to pomeni dodatne stroške, pri tem pa mislijo na večje trge. Kitajska postaja pomemben trg, ki bo v prihodnosti morda celo najpomembnejši, pri čemer je treba povedati, da ima Kitajska oziroma preostali del Azije veliko raje 3D-filme kot preostali del sveta, kjer zanimanje upada. V tem trenutku lahko vidite samo, da je v filmih vedno več kitajskih igralcev, kitajskih lokacij in da je vedno več kitajskih koprodukcij.

Ste presenečeni, da ljudje pogosto ne vedo, da so 3D-filmi nastajali že pred več kot 60 leti?
Seveda sem, a se zavedam, da ima mlajše občinstvo vedno manj zgodovinskega znanja. Spomnim se, da so bili za mojo generacijo meja filmi, narejeni v 60. letih, ko zdaj govorim z mladimi, pa je zanje meja Iztrebljevalec, medtem ko nov film zanje pomeni hit prejšnjega leta, vse drugo pa je staro. Meje se zelo približujejo sedanjosti, tako da je film zdaj star že štiri tedne po tem, ko pride v kinematografe. Mislim, da gre zdaj za drugačen občutek za čas, tako da ne morem biti tako presenečen, če nihče ne ve, niti ga ne zanima, kakšna je zgodovina.

Zdi se, da izkušnja gledanja 3D-filmav vseh teh desetletjih ni bistveno napredovala. V čem je težava?
Mislim, da si industrija tega ne bi želela. Ne vemo namreč, koliko ljudi ima težave s stereoskopskim vidom. Menim, da veliko več, kot mislimo. Če pogledam samo svojo okolico, sorodnike in prijatelje, je med njimi kar nekaj ljudi, ki mi pravijo, da ne vidijo 3D, tako da mislim, da je odstotek ljudi, ki imajo težave, precej višji od šestih, desetih odstotkov, kot pravi industrija. Rekel bi, da sega tudi do 20 odstotkov. Ljudje v resničnem življenju gledajo z dvema očesoma, a večino časa dvodimenzionalno, razen takrat, ko morajo oceniti razdaljo. V kinu pa si prisiljen tako gledati ves čas, kar je stresno, zato tega ljudje ne marajo.

Kolosejevi in Cineplexxovi kinematografi uporabljajo različna sistema za gledanje 3D-filmov, in sicer prvi Xpand, drugi pa Real 3D. Kateri je boljši?
Ne morem reči. Mislim, da imata oba sistema prednosti in slabosti, tako da sta si podobna.

Je prihodnost tudi v gledanju 3D-filmov brez očal?
V zadnjih 30 letih, odkar se ukvarjam s 3D-filmi, še nisem videl, da bi kdo našel primerno rešitev. Iščejo jo že od 30., 40. let prejšnjega stoletja, a je še nihče ni našel. Če boste vprašali ljudi iz industrije, pa vam bodo rekli, da jo bodo razvili v nekaj letih.