Francoz, ki je uglasbil Amelie

Kljub temu da njegove filmske glasbe v razprodani dvorani Kina Šiška ni bilo mogoče slišati, je publika z navdušenjem sprejela tudi njegovo lastno izražanje, mešanico rocka, elektronike, noisa in nežnejših melodij, ter ga nagradila s takšnim aplavzom, da se je po rednem delu koncerta na oder vrnil še dvakrat.

Album Dust Lane ste v večini posneli na otoku Ouessant z manj kot 1000 prebivalci. Kaj vasna njem tako privlači?
V resnici ima le okoli 700 prebivalcev. Tam imam veliko prijateljev in rad živim na otoku, čeprav del časa preživim tudi v Parizu. Mirno je, oddaljeno, na njem pa je kar osem barov, torej približno en na sto ljudi (smeh). Ker veliko potujem, mi je všeč, da sem nekje ustaljen, tam pa me, tudi če me vmes ni pol leta, sprejmejo, kot da so me nazadnje videli včeraj.

Otok ima največji svetilnik v Evropi, po katerem je dobil naslov tudi eden od vaših prejšnjih albumov La Phare (The Light huse) ...
Res je. Ta svetilnik je na otoku prisoten vsak večer, razen ko je megleno. Ko si na kopnem, luč osvetli posamezne dele otoka in opaziš stvari, ki jih sicer ne vidiš, zato sem po njem poimenoval album.

Dust Lane je vaš šesti studijski album in prvi v angleščini. Kako to, da ste se odločili za angleščino?
V zadnjih letih imam veliko nefrancosko govorečih prijateljev pa tudi knjige berem v angleščini. Obožujem na primer Henryja Millerja, ki sem ga kot najstnik bral v francoskem prevodu, zdaj pa še v angleščini. Spoznal sem, da je francoski jezik zelo kompleksen. Mislim, da Francozi včasih preveč razmišljajo, kar je lahko dobro ali slabo. Francoski jezik je tako kompliciran, da besede, ko pišeš pesem, zavzamejo veliko prostora. Tretji razlog pa je, da je bolje napisati pesem, ki jo vsi razumejo. Gre pa tudi za reakcijo na Francijo, ker sem sit
njenega stanja duha.

Kako komentirate opise francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki jih je ameriška diplomacija uporabila v depešah?
Mislim, da je Sarkozy ena od najbolj smešnih oseb v Franciji. Strašljivo. Francija je zadnjih nekaj let res čudna država in vsakič, ko se vrnem tja, se počutim neprijetno, kot da bi bil v res nenavadni državi z zelo arogantnimi ljudmi. Po svetu se dogaja nekakšno mednarodno prebujenje, globalno gibanje, Francozi pa se koncentrirajo le na svoje težave, kar je lastnost,
ki je res ne maram.

Kako bi se besedilo z zadnjega komada plošče Dust Lane »fuck me, fuck me, fuck me, make me come again« slišalo v francoščini?
V angleščini deluje preprosto, v francoščini pa bi zvenelo veliko bolj seksualno, ampak v nesramnem smislu.

Na koga ste mislili, ko ste pisali besedilo?
Na moje dekle.

Med snemanjem tega albuma ste izgubili mamo in prijatelja. Je to vplivalo na album?
Na album je vplivalo tako, da je kvečjemu bolj vesel, saj se, ko izgubiš nekoga, bolj zaveš svojega življenja. Smrt je del življenja, civilizacije pa so se ji vedno poskušale izogniti. Življenje je vprašanje sedanjega trenutka. Prijatelja sem izgubil pred dvema letoma. Moj najljubši bar na otoku stoji tik ob pokopališču in včasih, ko pijemo, gremo kar na grob pa sploh ni žalostno. Všeč mi je takšno stanje duha.

Ali na koncertih turneje kaj igrate harmoniko?
Ne, ne znam več igrati harmonike. Harmonika mi je postala nekaj čudnega in ni več niti malo povezana z mano. Zdaj jo na albumih uporabljam bolj za ozadje. Saj imam rad harmoniko kot inštrument, ampak z njo ne morem biti več iskren. Poskušam jo igrati, a je enostavno ne morem, ker je tako daleč od mene. Če bi to počel na odru in bi bili ljudje navdušeni, mislim, da bi jih zasovražil.

Ali vas jezi, ker vas nekateri poznajo samo zaradi filmske glasbe za Amelie?
Da in ne. Ta soundtrack je daleč od mene. Mislim, da glasba in film dobro delujeta skupaj, ampak sam s tem, to folkloro, nisem imel nič. Eden od klišejev je tudi, da imam klasično izobrazbo in da sem klasični skladatelj, kar je popolnoma neresnično. Ja, med šestim in 12 letom sem se učil violino, ampak prepričan sem, da je takšnih ljudi veliko tudi v Sloveniji. Ta bend je moja prava stvar.

Verjetno ste dobili precej ponudb za filmsko glasbo, a jih niste veliko sprejeli?
Res je. Imam tako osnoven in instinktiven pristop do glasbe, da mi je nemogoče narediti dobro glasbo za film. Edini razlog, da sem naredil glasbo za film Zbogom Lenin, je bil, da sem prebral scenarij, in ker mi je bil všeč,  enostavno naredil album za mojo mamo in pazil na dolžino komadov. Takšen je moj pristop - moram imeti dober razlog. Ko delam, ne razmišljam o ničemer. Poskušam doseči praznino ter pustiti, da gredo čustva skozi roke.

Vam, potem ko ste videli določen film, ki ste ga zavrnili, nikoli ni bilo žal, da ste rekli ne?
Ne, ker se, ko gledam film, ne menim za glasbo.

Se ne strinjate, da je glasba v filmih pomembna?
Ne, mislim, da je v nekaterih filmih lahko izjemno pomemben zvok, ampak je zelo malo režiserjev, ki to znajo dobro izkoristiti. Gus van Sant je tak primer.

Vas jezi, ko slišite remake svoje glasbe v oglasih?
Me, pa ne zato, ker tega ne plačajo. Večini ponudb za oglase sem rekel ne, čeprav je zelo dobro plačano. Ko gre za očitno predelavo mojih komadov, je večinoma narejeno tako slabo, da je grozno, jaz pa ne morem narediti ničesar, ker konec koncev ni moja glasba.