En Peter za šest Tomažev

V šestih epizodah je lik Tomaža Kajzerja vsakič nekaj drugega, a ne kot kameleon. Kaj je?
Načeloma je najbližje temu, da sediš v kavarni in opazuješ ljudi, potem pa si izbereš enega človeka in začneš razmišljati, kaj bi lahko bil, kaj počne, kakšen odnos ima s svojo ženo, kaj bi obesil na njegovo zunanjost. Hec je v tem, da ga hočem videti v različnih vlogah. Če bi bil jaz recimo odvetnik, bi bil zdaj gotovo drugačen.

Serija se je začela z epizodo, v kateri je Kajzer revizor. Zakaj ste jo izbrali za prvi del?
Epizoda o revizorju je bila prvi scenarij, ki je bil napisan, poleg tega predstavi osnovne like, ki se pojavljajo pozneje. Sicer pa se mi zdi, da je to tudi ena od največjih dram. Fino je, da smo že na začetku rešili to, da nimamo moralnih problemov, in čeprav nekdo nekoga ubije, dovolimo, da tudi pobegne. V bistvu sem se vedno hotel igrati s tem, da se gledalec v nekem trenutku ulovi, da simpatizira z nekom, ki je v bistvu morilec.

Zanimivo je, da ste za vlogo Kajzerja izbrali Matijo Vastla.
Hotel sem takšen tip igre, ki jo on zmore. Zdi se mi odličen v tem naravnem igranju, ki ni pretirano ekspresivno, vendar preprosto veš, da se mu nekaj dogaja v glavi.

Serija je nastala na podlagi razpisa RTV Slovenija za urbano serijo. Kaj ste si rekli, ko je bilo jasno, da bo proračun 420.000 evrov?
Da to želim delati. Jaz praktično že od začetka vse produciram sam in zelo dobro vem, kako malo denarja je to. Za primerjavo lahko povem, da je Kajzer po minuti stal 1.100 evrov, slovenski filmi pa okoli 5.000, potem pa imaš določene ekscese, če govoriva o Piran - Piranu in Šanghaju, pri katerih je ta številka od 10.000 do 12.000 evrov na minuto.

In kje ste najbolj varčevali?
Pri meni. Pa tudi producenti, Studio Arkadena, s katerimi delam že vrsto let, so imeli s tem projektom eno samo izgubo.

Vaše ime mi je prvič padlo v oči pri kuharskih oddajah.
Temeljna stvar, ki sem jo počel vsa leta, je bilo režiranje TV oglasov. Od leta 1994 sem počel praktično samo to in jih doslej naredil okoli 400. Kuhanje pa je moja fascinacija. Prva oddaja, ki sem jo naredil, je bila Desetka z Napom (Boštjanom Napotnikom, op. a.), Luka pa poznam še iz fakultete in sta onadva (Luka Novak in Valentina Smej Novak, op. a.) prišla do mene in  predlagala, da bi kaj naredili. Potem pa smo začeli vzpostavljati ta koncept.

Ali mora biti režiser navdušen nad kuhanjem?
Hudo pomaga, ker razumeš postopek in to, kakšne emocije potrebuje kuharska oddaja.

Kaj je keč v tem, da lahko kuharska oddaja zgleda dobro ali slabo?
Atmosfera. Vse. Ko smo začeli delati z Ano, smo se pogovarjali z njo, kaj bi jo zanimalo. Njo sem našel popolnoma naključno, ko je zmagala na nekem natečaju. Na njej je bilo nekaj simpatičnega in je imela neko iskreno željo in ljubezen do tega, kar dela. To se najbolj vidi. 

Kako pa je stlačiti ekipo v tako majhno kuhinjo, kot je Anina?
In v tako majhno stanovanje. Stanovanje ima 37 kvadratov.

In kako zdaj naprej?
Jaz bi vsekakor naredil še šest Kajzerjev.

Se nakazuje možnost nadaljevanja?
Ne, kvečjemu je vedno jasneje, da ga ne bo, vsaj ne v primernem času; da bi se serija nadaljevala čez eno leto ali dve, pa nima nobenega smisla.

Kakšni so bili sicer odzivi na serijo?
Super. Izjemno fajn. Praktično nisem dobil nobenega res slabega odziva, čeprav tudi s tem ni nič narobe. Moj osnoven poriv je bil, da naredim nekaj, kar bi jaz gledal na televiziji in da je dovolj dobro in zanimivo. V Sloveniji si nekako želijo ostajati sivo povprečje in je potem vsem lepo, da vsake toliko časa sproduciramo nekaj, nad čemer se vsi zgražamo.