Dvojčici Prusnik ustavljajo oboževalci

Sta pričakovali uvrstitev na Emo?
Iskreno, ne. Niti nisva želeli ničesar pričakovati, veseli sva, da sva tako dobro izpeljali zadnji nastop. Zelo sva uživali, včerajšnji nastop nama je bil najbolj všeč.

Kaj menita, kdo je glasoval za vaju – gledalci ali žirija?
V to se ne spuščava in naju tudi ne zanima. Kar je bilo, je bilo.

Komisija je nekajkrat poudarila, da morata petje še izpiliti. Se strinjata?
Da, seveda. Človek mora neprestano delati na napredku in napredovati. Zavedava se, da morava delati na tem in bova tudi veliko delali. Hodiva tudi na pevske vaje, h komu, pa ne bom govorila.

Kaj pa načrtujeta za nastop na Emi, kako bo videti?
Sicer še ne vem, kako to točno poteka, tako da pričakujem, da nama bodo v nekaj dneh povedali, kako gre to naprej, potem pa bomo videli.

Znani sta po svojih živahnih nastopih. Imata v načrtu kaj v vajinem stilu?
Želim si, da bi bil nek tak živahen nastop, da ga bova lahko na svoj način naredili, tako da bo res najin.

Pravijo, da je Evrovizija bolj za starejše poslušalce. Glede na to, da sta še precej mladi, sta izbor spremljali tudi pred tem?
Ja, odkar pomnim, sem spremljala Evrovizijio. To mi je bilo vedno zabavno gledati, pa zanimivo, ker je bilo toliko različnih nastopov, pa ljudi, kultur, jezikov.

Na kaj bi pa najprej pomislili, če bi zmagali na EMI?
Nimam pojma. To bomo videli, če bova zmagali. Takrat vam bom lahko povedala.

Pa bi bili bolj veseli, navdušeni ali bi bilo prisotnega tudi kaj strahu pred tako veliko publiko?
To je bila najina največja želja, da bi nastopali pred tako veliko publiko. Tako da definitivno ne bi bil prisoten strah, zagotovo bi bili veseli.

Koreograijo si menda izmislita sami oziroma zraven sodelujeta. Kaj vaju navdihuje?
Koreografije vedno delava sami, ker se nama zdi najbolj najino in spontano, ker iz naju prihajajo ti gibi. Zavrtiva si glasbo in potem začneva malo plesati, tako kot začutiva s telesom, in potem tiste gibe, ki so nama najbolj všeč, sestaviva in počasi nastane koreografija.

Kako pa na vajine uspehe gledajo prijatelji in družina? Imata same pozitivne izkušnje ali sta mogoče v tem času začutili tudi kaj nevoščljivosti?
Najini najbližji prijatelji in najina družina naju podpirajo in res je super, da imava toliko dobrih ljudi okrog sebe, ki naju podpirajo in nama omogočajo, da si v bistvu lahko uresničujeva sanje. Ker si nisva nikoli v življenju predstavljali, da se nama bo kaj takega zgodilo. Nevoščljivost pa seveda vedno pride zraven, ampak midve se s tem ne obremenjujeva. Vsak ima pač svoje mnenje.

Imata velik krog oboževalcev, vaju na ulici tudi že kdo ustavi?
Ja, pa nama pove kaj lepega. Mene to zelo veseli in mi prav polepša dan, saj sem vedno vesela, če mi kdo kaj lepega reče. Kako velik je pa ta krog, pa niti ne vem.

Kaj pa ambicije za prihodnost? S čim se želita ukvarjati?
S tem, s čimer se trenutno, in še z drugimi stvarmi. To je najin življenjski cilj, najine sanje in to bova vedno počeli. To zdaj veva. Kako se bo pa to odprlo, pa se pustimo presenetiti. Bo, kar bo.

Kakšne načrte še imata?
Zanima naju veliko stvari. Poleg petja tudi igranje. Zanimivo nama je, kako se lahko človek poglobi vase, ker v bistvu lahko pri igri izhajaš iz sebe in potem na odru ustvariš lep lik. Drugače pa predvsem umetnost, šport, jeziki … Če se mogoče kaj ne bo uresničilo, imava vedno kakšne stvari, ki naju še zanimajo.

Pa bi peli tudi solo ali le v paketu?
Samo v paketu.

Sta v podporo ena drugi? Bi si upali sami na oder?
Seveda bi si upala. Ampak z Evo sva res zelo povezani, sva rojeni skupaj, in tako tudi najbolje delujeva. Imava tako energijo in povezanost, da nama je tako lepo. Želiva, da tako tudi ostane.

Kaj pa bi storili, če bi vama komisija rekla, da gre lahko naprej le ena kot solistka?
Ne bi šli.

Kaj pa drugače radi počneta, kadar ne pojeta?
Kuhava, pogledava kakšen zelo dober, kvaliteten film, se druživa s prijatelji in se z njimi pogovarjava. Žurava v mejah normale. Najraje se s prijatelji nekam usedeva in se lepo kaj pogovarjamo, bolj v takem intimnem krogu. Potem gremo pa lahko tudi žurat, ampak vedno v mejah normale in brez kakšnih substanc, ker imava pač takšno družbo, da se lahko smejiva, ne da bi karkoli potrebovali za popestritev.