S koncertom v Stožicah se torej vračate v Ljubljano?
V zadnjih letih sem dvakrat nastopal v Križankah, enkrat pa v dvorani v Tivoliju in na Gospodarskem razstavišču. Verjamem, da bo ta nova dvorana še bolj zanimiva za ljudi, mojo publiko. Tako za tiste, ki koncerte radi poslušajo stoje oziroma med plesom, kot tiste, ki raje sedijo. Predvsem starejši poslušalci.
Pričakujete, da boste napolnili Stožice?
(Smeh) Ne vem, to raje vprašajte šefa (v smehu pokaže na organizatorja njegovega koncerta v Stožicah, ki medtem sedi pri sosednji mizi). Res ne vem, kaj naj sploh pričakujem. Vem le, da bodo ljudje res lahko izkoristili večer in da bodo lahko tako malo sedeli kot plesali in se, ker bo prostora med publiko dovolj, lahko prijetno družili z ostalimi poslušalci. Ne verjamem sicer, da bo dvorana čisto nabito polna, verjamem pa, da bo na koncert prišlo res veliko ljudi. Trajal bo okoli tri ure. Vmes bo kak odmor.
Ali je vaš hit Ti si mi u krvi pesem, s katero običajno začnete ali končate koncert?
To je balada, ki jo pojem tako na začetku kot na koncu nastopov. To je besedilo Momčila Bajagića - Bajage, ki pa ga sam nikoli ni podpisal.
S katero pesmijo največkrat začnete in največkrat končate koncert?
Običajno program zamenjamo na vsakem koncertu posebej. Zadnjič vem, da smo končali z mirnimi melodijami.
Kdo pa je za vas glasbena legenda in ali imamo v Sloveniji kakšnega glasbenika, s katerim bi vi želeli zapeti oziroma nastopiti skupaj?
Rad poslušam Oliverja Dragojevića in seveda Terezo Kesovijo. Všeč mi je tudi glasba Nine Badrić, pa tudi Maja Keuc, ki je za vašo državo zapela na Evroviziji. Ona je super, ima čudoviti glas. Osebno je sicer še nisem spoznal, ampak z njo bi z veseljem zapel v duetu. Gledal sem jo pri prenosu Evrovizije. Tudi izgleda zelo dobro, zelo mi je všeč. Ima tudi pravo karizmo, zaradi česar verjamem, da jo čaka še izjemno uspešna pevska kariera. Močno se tudi razlikuje od predstavnice Grčije, ki je na Evroviziji zmagala pred leti, a mislim, da tega, kar ima Maja Keuc, nima.
Katera od vaših pesmi vam je najljubša?
Kaj pa počne Zdravko Čolić, kadar ne poje ali ne snema novih hitov?
(Smeh) Vedno dela. Ljudje, ki ne delamo v pisarnah s strogim urnikom, imamo vedno čas zase, a imamo ta čas hkrati tudi zelo omejen. Zato se v mojem življenju vedno nekaj dogaja. Z družino živimo v Beogradu, kjer čim več časa poskušam posvetiti tudi hčerkama, starima deset in pet let (smeh). Zadnjič se je starejša precej razburila, ko sem nekje povedal, da hodi v tretji ali četrti razred, češ, Oči, pa saj ti niti ne veš, v kateri razred hodim (smeh).
Vam je bilo kdaj kot nadarjenemu športniku v mladosti žal, da ste izbrali glasbo in ne športa (Čolić se je kot otrok in mladostnik ukvarjal z igranjem nogometa in bil nogometni vratar v mladinski ekipi kluba Zelje v Sarajevu, kasneje pa se je ukvarjal tudi z atletiko, op. a.)?
Ne vem. Čeprav se rekreativno še vedno ukvarjam z njim. Šport imam zelo rad, ampak izbral sem kariero, ki lahko traja dlje. S športom pa se profesionalno ne moreš ukvarjati vse življenje.
Kaj vas po vseh teh letih nastopanja še vedno najbolj navduši, ko stopite na oder pred publiko?
To, da ljudje prepoznajo in sprejemajo mojo energijo. Ker občutijo, da je ta naravna in da delam profesionalno. Mislim, da je prav, da se držim načela Kadar delaš, delaj profesionalno in zavzeto, ko ne, si vzemi čas zase in za ljudi, ki te obdajajo. Uživaj v zasebnem življenju.
In kaj vas potem v zasebnem življenju najbolj navdušuje in osrečuje?
Obožujem naravo in seveda ob tem druženje s svojimi bližnjimi. To je najlepša stvar v življenju, da si obdan z ljudmi, ki so ob tebi od nekdaj. Celo bolje se počutim ob tistih, ki niso tako zelo prepoznavni v javnosti. Pa ne zato, da bi se zato lahko v njihovi bližini in v javnosti počutil toliko bolj pomembnega, ker se ukvarjam, s čimer se (smeh).
Sklepam, da torej še nikoli niste nastopali za nobeno politično stranko?
Ne, ne. Vem pa, da so nekateri glasbeniki doslej to že počeli. Sam niti nikoli nisem pripadal nobeni politični opciji, stranki. Še član komunistične partije nisem bil (smeh).
Ampak vaš junijski koncert na beograjskem Ušču si je ogledal tudi srbski predsednik Boris Tadić z nekaterimi ministri srbske vlade ...
Tako je, prišel je Tadić. Politiki pri nas zelo radi obiskujejo takšne dogodke. To je zanje nenazadnje tudi priložnost, da se lahko nekje zasebno zabavajo.
Torej tudi na Stožicah pričakujete koga od slovenskih politikov?
(Smeh) Zorana Jankovića. Zelo ga cenim, saj sva tudi osebno prijatelja. Mislim, da je izjemen poslovnež. Kdor je dober gospodarstvenik, pa po mojem mnenju v svojem bistvu ne more biti slab človek.
Vam je še kdo med slovenskimi politiki, poleg Jankovića, tako blizu?
Ja, všeč mi je Borut Pahor, ki je imel precej smole s tem padcem vlade.
Ali bi glasbeniki lažje družno reševali spore med državami, ki so nekoč tvorile skupno Jugoslavijo, kot pa politika?
Mislim, da. Prav tako tudi športniki. Prav tako te ovire lahko preseže marsikakšna ljubezenska zveza dveh pripadnikov različnih narodnosti. Kadar je v igri ljubezen, se namreč ljudje glede tega ne kregajo, niti se ne ozirajo na to, katere narodnosti ali veroizpovedi je kdo. Veliko pa lahko pri tem premaknejo tudi mediji, ki imajo enako moč kot politika. Saj veste, če sedem dni zapored nekoga gledate na televiziji, vam lahko postane všeč ali ne. Politika tako to lahko po potrebi povsem izkoristi in prilagodi lastnim zahtevam.
Vi z mediji nimate težav?
Ne, mogoče zato, ker dajem ljudem tisto, kar najbolj potrebujejo. Zabavo. Super stvar, ki so je vsi veseli in glasba jo vedno zagotovi.
Kdo je najbolj hvaležna publika in kateri narod je najbolj sproščen na vaših koncertih?
Sem glasbenik iz obdobja življenja v skupni državi in imam publiko v vseh nekdanjih državah Jugoslavije. Tudi v Sloveniji sem nastopal vsake dve ali tri leta na različnih lokacijah. Bil sem v Portorožu, Mariboru. In po kakšnem obdobju, ko nisem nastopal v Sloveniji, sem ob vrnitvi vedno
opazil, da so se ljudje na koncerte radi vračali, predvsem mlajše generacije. Zdaj me v Sloveniji na primer ni bilo štiri leta.
Ali smo Slovenci sicer bolj zadržana publika?
Ne, to sploh ne drži. Temperament publike se je z leti izenačil med vsemi narodnostmi na koncertih. Mogoče je bila razlika med Slovenci in ostalimi res bolj opazna pred leti. Takrat je vedno veljalo, da je Makedonija najbolj sproščena, Bosna malo manj, Srbija in Hrvaška še manj, Slovenija pa najmanj. A to ne drži več. Spremenil se je vaš temperament (smeh).
Ali se vam zdi nenavadno, da veliko mladih v Sloveniji sploh ne zna govoriti srbohrvaško, nekateri jezik razumejo samo delno, hkrati pa obožujejo glasbo izvajalcev iz držav bivše Jugoslavije?
Seveda oni manj govorijo in bolj poslušajo glasbo (smeh). Mislim, da če ima nekdo dobro glasbo, ga bo publika rada hodila poslušat tudi na koncerte, ne glede na to, v katerem jeziku poje.
Vas skozi vašo glasbeno kariero spremljajo bolj ali manj isti tekstopisci, ki vam pišejo besedila (Dino Merlin, Bajaga, Đorđe Balašević, op. a.)?
Res se držim istega kroga ljudi. Z njimi je tako kot z ženskami (smeh), saj veste, ampak žena je pa v življenju vedno samo ena (smeh). Pri svojem delu sodelujem z ljudmi, s katerimi čutim, da ustvarjam neko zgodbo, in se pri tem lahko nanje zanesem, ker točno vem, kako bodo delali in ustvarjali. Ker točno veš, kakšne talente skrivajo v sebi, in ker te razumejo, kaj želiš. Zame je pomembno, da lahko iz njih potegnem točno svojo vizijo nečesa. In to je, verjemite, mnogo težje, kot pa za enako delo uporabiti lasten talent. Res pa je, da se lahko tudi ti ljudje s časom iztrošijo in ne morejo več dajati tistega, kar so. Kar je povsem človeško.
Veliko, pravzprav večino pesmi pa še vedno napišete sami. Koga imate v mislih, ko ustvarjate, oziroma za koga pišete?
Besedilo mora biti vedno univerzalno. Izražati mora neko zgodbo, pogled, ki ga je nekoč že vsakdo doživel. V teh besedelih se ljudje potem najdejo. Na primer tudi besedilo, ki praktično opisuje neko skoraj ljubezensko dramo, je težko zapeti oziroma izraziti. A zagotovo se potem v tej melodiji najde marsikdo. Pomembno pa je, da jo znaš publiki prenesti.
Pa imate tudi vi svojo muzo, ki jo imate pred očmi, ko ustvarjate, kot veliko ostalih glasbenikov?
Ne, nikoli, ko sem v življenju pel ali ustvarjal neko ljubezensko pesem, pri tem nisem mislil na določeno žensko, niti nisem doslej še nobenega besedila nikomur posvetil.
Kam vas bo pot peljala po koncertu v Stožicah?
Kar nekaj koncertov načrtujem še po drugih državah bivše Jugoslavije, v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, v Pulju. Potem pa dalje po Evropi, mogoče celo izven, v Avstraliji ali Kanadi. Razmišljam o turneji, ki se je lotim vsake tri leta. Potem pa bo čas tudi za ustvarjanje nove glasbe, novih idej je že kaj nekaj.
Kaj pa mora obvezno biti sestavni del vaših koncertov?
Odvisno seveda od dvorane, kjer se bo dogodek odvil. Vedno zahtevam le, da je tehnična oprema v določeni dvorani brezhibna. Ker želim vedno peti v živo, ker le tako dam publiki več energije. In ko vidim določeno dvorano, se začnemo s svojo ekipo odločati, kaj vse bomo vključili v koncert, ali bo vključen tudi nastop gostov oziroma določenih plesalcev.
