Roka in Aneja Piletiča, duo BQL, smo obiskali v domačem koroškem kraju Prevalje. Žal nam jo je zagodlo vreme, zato nam svojega kraja nista mogla v celoti predstaviti in smo se dobili kar v Osnovni šoli Franje Goloba na Prevaljah. Tam sta skupaj z nami obujala spomine in na hitro razveselila otroke, ki so bili v petek popoldne v podaljšanem bivanju. Nasmejana brata sta nam segla v roko pred šolo, ob tem pa nismo mogli zgrešiti navdušenih pogledov mladenk, ki so posedale pred šolo. 19-letni Anej in 26-letni Rok sta v zadnjem letu, odkar sta prvič nastopila na EMI, osvojila srca slovenskih najstnic in tudi starejših. Preprosta in zgovorna Korošca sta v tem letu dosegla marsikaj, a ostala sta zvesta sebi in se nista spreminjala. O čem govori pesem, ki jo bomo slišali na EMI in kako se je njuno leto spremenilo v zadnjem letu, sta povedala za naš portal v sproščenem pogovoru kar v šolskih klopeh. "Jaz imam preveč zgodb. Vedno sem kakšno 'ušpičil'," je na vprašanje, kakšne spomine imata na osnovno šolo, odgovoril starejši Rok.
Pred slabim letom smo se spoznali na EMI. Kako se je življenje spremenilo v tem letu?
Anej: Totalno. Še pred EMO sva bila zelo neizkušena, kar se tiče nastopanja. Vse se je spremenilo. Tudi najina osebnost. Ostala sva ista, a se nekako bolj zavedava, kakšna je najina pot.
Rok: Dobila sva eno takšno zdravo mero samozavesti. Predvsem pa ja, odzivi oboževalcev in drugih izjavalcev so iz dneva v dan bolj pozitivni. Zavedava se, da nekaj delava prav.
Anej: Nič nama ni stopilo v glavo vse skupaj.
Rok: Čeprav mogoče ima kdo, ki naju ne pozna, takšen občutek, češ da sva ne vem kakšna 'frajerja'. Ni tako. Osebno se ne počutim nič drugače.
Se pa zavedata, kako zelo sta pomembna za mlajše občinstvo v Sloveniji, kaj vse sta naredila v enem letu?
Rok: Nismo se zavedali, dokler si nismo zadali naloge ob koncu leta, da zberemo vse videe in vse slike in iz tega naredimo kolaž. Ko smo to gledali pri Raayju doma, smo bili vsi osupli. Potem se šele zavedaš, ko pogledaš skupek vsega. Vsi smo dobili kurjo polt.
Sta imela kakšne težave z oboževalkami?
Rok: (smeh) Oboževalke niso težave. Ravno nasprotno.
Anej: Zanimivo je to, da so se najine oboževalke iz različnih koncev Slovenije povezale in postale prijateljice.
Rok: Ja, tako je, oni so se povezali skozi najino glasbo. Postali so prijatelji in mogoče, če naju ne bi bilo, se ne bi niti poznali.
Ko je bil Sebastian na vrhuncu slave, je imel kaj nekaj težav z oboževalkami, ki so prihajale pred domačo hišo, morali so zamenjati telefonsko številko … Kako je s tem pri vama?
Anej: Super je, da sva iz Prevalj. (smeh) Sicer pa ni težav. Sem ter tja mogoče pride kakšno dekle do hiše, a to ni nič motečega.
Rok: Je pa res, da dobivava kar nekaj klicev. V primeru, da nekdo nenehno klicari, se številka blokira. Če pa nekdo pokliče in te pohvali, ti zaželi srečo ter nikoli več ne pokliče, ni težav.
Nista pa še menjala svojih številk?
Rok: Ne, to ne. Se pa trudiva, da najinih številk ni v javnosti, da ostanejo čim bolj zasebne. Res pa so nekako ugotovili najin domači naslov in dobivava kar nekaj pisem. To je super. Dobiti pismo je veliko manj moteče, kot če te nekdo kliče, te obiskuje na dom.
Anej: Mogoče je to razlika, da v času Sebastiana ni bilo socialnih omrežiji in ga oboževalke niso mogle tako spremljati, kot zdaj lahko naju spremljajo na Instagramu.
Kako pa je, ko se v Ljubljani sprehodita po centru, po nakupovalnem centru?
Rok: Ustavljajo naju. Po navadi v kakšni trgovini z oblačili. Naredimo fotografijo, a nič motečega.
Anej: Smešno je mogoče, ko vidiš, da te je nekdo prepoznal, pa reče drugemu 'Poglej, BQL sta tukaj!' pa se delaš, da tega nisi slišal.
Se je občinstvo, ki obiskuje vajine koncerte, kakorkoli spremenilo v zadnjem letu?
Rok: Število obiskovalcev ne, starost le-teh pa mogoče. Velikokrat pridejo do naju tudi starši otrok, ki so na koncertu, in naju pohvalijo.
Anej: Tudi v letu, ki je pred nami, pripravljamo več pesmi, ki so mogoče bolj primerne za starejše, ne več toliko za najstnike. Pa ne, da smo prej delali pesmi za najstniško populacijo, pridejo pa zdaj tudi pesmi, ki so bolj za starejše.
Sta se zavedno odločila, da želita narediti tudi glasbo, ki bo primerna za starejše ali je to prišlo spontano?
Anej: To ni bila neka taktična izbira. Te pesmi, ki so nastale, ki so bolj za starejše kot za mlajše, so nastale čisto spontano.
Rok: Zavedati se je treba, da če si dober in če te imajo radi, oboževalci s tabo odraščajo. Nekdo, ki je danes star 10 let, bo mogoče še vedno najin podpornik, ko bo star 30 let. Vmes pa lahko dobivaš nove ljudi. Ko rasteš z njimi, moraš nekako spreminjati tudi stil, pesmi in besedila. V Sloveniji je nek trend, da 'boy bandi' po določenem času propadejo. Mogoče se naši izvajalci ne prilagajajo svojim poslušalcem. Zakaj pa je na primer Justin Bieber še vedno tako velika zvezda, čeprav je zdaj mlad moški, prej pa je bil fantek? Prilagodil se je svojemu občinstvu, raste skupaj z dekleti, ki ga poslušajo. Mogoče je začel malo delati na svojem telesu, prilagodil je svojo glasbo. Če pa se pri 40. letih še vedno oblačiš najstniško, te bodo ljudje hitro skritizirali. Mislim, da je bil to glavni problem slovenskih 'boy bandov'.
Zakaj sta se še enkrat odločila za EMO? Lansko leto, se spomnim, sta bila precej razočarana …
Rok: Prav spomnim se, kako je to potekalo. Šel sem na sestanek k Raayu in mi je rekel, da ga nekaj muči in sva poskusila nekaj zapeti. Takoj sva poklicala Aneja po Skypu. Ko je Anej zapel enako stvar po računalniku, je Raay rekel, da to moramo narediti in nama svetoval, da prespiva in da se bomo potem odločili, kako naprej. On je pa celo noč to pesem pripravljal za naju in ko sva jo zjutraj slišala, sva bila navdušena. Škoda bi bilo, da te pesmi ne bi predstavila na velikem formatu.
Anej: Spomnim se, kako smo pesem oddali na prijavo. Nekaj minut pred zaključkom prijav je Raay poslal končno različico pesmi.
Računata na zmago?
Rok: Ne računava na zmago, si jo pa zagotovo želiva. Želiva si zastopati Slovenijo na Evroviziji, zelo močno verjameva v Ptico (pesem, op. a.), v zgodbo in sporočilo skladbe. Kako se bo izšlo, bomo videli. V zadnjem letu sva z nastopi pridobila ogromno izkušenj in kilometrine, zato nama je to, kar delava, še bližje, še raje ustvarjava in nastopava. Zaradi tega sva letos gotovo bolj prepričana vase, kot ob lanskem debiju.
Kako veliko bo razočaranje, če ne zmagata?
Rok: (smeh) To se bomo pa potem pogovarjali. Odvisno, na kakšen način bova izgubila. Če sama rečeva, da sva nekje polomila, da veva, da nisva naredila vsega, je v redu. Če pa veš, da imaš podporo cele Slovenije, potem pa je težko izgubiti.
Kako je delati z bratom?
Rok: Odnos ostaja enak. Midva imava zelo konstruktivo kreganje. Ko vadiva pesem, eden drugemu dajeva konstruktivno kritiko. Ko Aneju rečem trikrat, da je nekaj narobe zapel, se mogoče malo razjezi, ker ga popravljam. Ni pa nič hujšega.
Kaj starši pravijo na zadnje leto, na uspeh, na norijo, ki se dogaja okoli vaju?
Anej: Je enak odnos, kot je bil pred tem letom. Še vedno se morava javiti, ko kam greva. Še vedno naju sprašujeta, če sva kaj jedla in podobno.
Rok: To ni nič slabega. Mama je pač mama. Ne glede na vse uspehe, jo je strah na primer, kaj bo z Anejevo maturo, če bi slučajno zmagala na EMI. Veliko manjka v šoli, zato jaz poskušam prevzeti malo več odgovornosti in ga pustim, da se spočije, da se uči, kadar se mora. Če je kaj takega, kar bi sicer lahko naredil tudi Anej, raje naredim jaz. Še vedno je prioriteta, da naredi šolo in opravi maturo.
Anej, kako gre šola?
Anej: Kar v redu. Tudi z vsemi obveznostmi je ravno pred nekaj dnevi ena od profesoric rekla, da mi lepo uspeva. Udeležbo imam 60-odstotno, kar je zelo malo. Do zdaj imam okoli 180 opravičenih ur v prvem polletju, ko jih imajo moji sošolci recimo 15.
Rok: Je pa treba tudi povedati, da smo zelo hvaležni šoli in ravnatelju, da mu tako zelo pomagajo. Vidim, da se trudijo, da bi mu čim bolj pomagali. Očitno je res nekaj na tem, da več kot imaš dejavnosti, več narediš in bolj si uspešen.
Kam pa se boš vpisal naprej?
Anej: Za multimedijskega producenta.
Rok, tebe pa čaka diploma iz pedagoške fakultete (razredni pouk), kajne?
Rok: Tako je. Že tretje leto. Na nekem radiu sem obljubil, da jo bom spisal do konca leta 2018. Sedem strani imam že eno leto napisanih! (smeh)
Kaj nam lahko povesta o pesmi, ki jo bomo slišali na EMI?
Anej: Naslov je Ptica in ne govori o pticah in o njihovem življenjskem slogu. (smeh) Govori o večni ljubezni.
Rok: Je pa zanimiv naslov, prispodoba za ljubezen. Pravo, večno ... Če ti prileti na roko in jo preveč stisneš, jo zadušiš, če jo premalo, ti odleti, če pa ravno prav, ostane v tvojih dlaneh. Pa saj bodo slišali na EMI. Pri nastopu veliko dajemo na psihološko pripravo, predvsem na to, kaj v določeni fazi skladbe občutiš. Raay in Marjetka imata takšen pristop, tako se je Marjetka pripravljala na svojo Emo in Evrovizijo. Na začetku nama je to bilo mogoče malo smešno, ampak vidim, da deluje. Na koncu bodo gledalci začutili tisto, kar bo začutil izvajalec, torej midva.
Kdo piše besedila pesmi?
Rok: Najbolj pomembno je tako nama, kot najini ekipi, da se midva z vsakim besedilom poveževa, da se najdeva v njem. S tem na nek način pri ustvarjanju sodelujemo vsi. Z občutki, razmišljanjem, kaj želiva kot izvajalca povedati ... Angleška besedila piše predvsem Anej, konkretno angleško verzijo skladbe za Emo, v sodelovanju s Charlijem Masonom, ki je napisal Rise Like A Phoenix in Maraayino Here For You. Raay nama sicer vedno reče, da preden se začne kaj delati, poskusiva kaj napisati čisto sama.
Letos so na EMI vse pesmi v slovenščini, kar je bil prvi pogoj. Kaj pravita na komentarje, da slovenski izvajalci ne bi smeli peti v angleščini?
Rok: Letos se bo pa našel nekdo, ki bo rekel, zakaj pojemo v slovenščini. Vedno se najde nekdo, ki ga nekaj moti.
Anej: Nama angleščina ni nek tuji jezik. Jaz sem odraščal z angleškimi pesmimi. Na radiu je absolutno več angleških pesmi kot slovenskih, zato sem bil bolj izpostavljen temu. Kar se pisanja tekstov tiče, se lažje izražam v angleščini. Na koncu se pa zgodi, da prav ta človek, ki pravi, da nisva prava 'patriota', ker pojeva v angleščini, pride domov in si zavrti album tujega izvajalca.
