Že okoli osme ure zvečer se je pred madridskim teatrom Circo, ki sprejme okoli 1.500 obiskovalcev, zbrala nekaj sto metrov dolga vrsta Bon Jovijev lačna množica. Do tistih, ki so želeli na koncert priti čim prej oziroma priti mimo vrste, so bili neusmiljeni. S kričanjem so opozarjali nekaj deset redarjev, ki je skrbelo za to, da so do prvih vrst prišli tisti, ki so do vstopnic prišli prek fan kluba.
Za ograjo okoli vrste, ki so jo sestavljale večinoma vreščeče oboževalke, pa so se motali takšni in drugačni oportunisti, ki so (v veliki večini neuspešno) na vsak način želeli dobiti vsaj eno od razprodanih vstopnic. Za posamični so ponujali tudi do 250 evrov.
Ni šlo brez nogometnega prvenstva
Bon Jovi, ki bodo nocoj nastopili na podelitvi evropskih nagrad MTV, so obiskovalce pustili čakati do 22. ure, nato pa so se le prikazali na odru. Začeli so s komadom Not Fade Away, ki pravzaprav pripada Rolling Stonesom (čeprav niso njegovi avtorji). Stonesi so ga uporabljali kot uvodno pesem na turneji Voodoo Lounge leta 1994. Občinstvo, v katerem so prevladovala mlada dekleta, je predvsem frontmanu skupine Jonu bon Joviju dobesedno jedlo iz rok.
Sledile so uspešnice You Give Love A Bad Name, (We Weren't) Born To Follow, It's My Life, Wanted Dead Or Alive in druge. Jon je Špancem čestital za zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu, kar je povzročilo množičen odziv v obliki vzklikov "ole, ole, ole".
Simpatija do hudiča
Neverjetno vzdušje koncerta se je stopnjevalo pri pesmi Keep The Faith z istoimenskega albuma, kjer je Jon spet na dan privlekel svoj poklon Jaggerjevi bandi in zapel uvodni verz in refren koncertne klasike Sympathy For The Devil.
In če že to ni bilo dovolj, se jim je pri njihovi himni iz osemdesetih Livin' On A Prayer na odru nepričakovano pridružila še v izzivalno rdečo barvo odeta Rihanna, ki je sicer s strani publike požela glasno odobravanje, a na licih z Jonom obsedenih deklet pustila vidno prizadetost, saj jo je kalvinklajnovski frontman brez zadržkov "vzel za svojo" in ji jasno pokazal svojo naklonjenost.
Nepričakovana Pretty Woman
Ko so po dobri uri odkorakali z odra, je sledil pričakovani bis z Have A Nice Day, nato pa kultni Bad Medicine, ki ga tudi tokrat niso začeli brez obvezne napovedi "Is there a doctor in the house?" (Ali je v bližini kak zdravnik). Jon je nato zahteval, da se imamo fajn z njegovim drugim kitaristom (prva kitara Ritchie Sambora je naredil nekaj korakov nazaj) in napovedal džukboks, ki se je pričel z Roy Orbionsonovim evergreenom Pretty Woman. Temu je sledil še Shout.
Dekleta so kričala, Jon pa je vedno bolj migal, plesal in se potil ... nato pa, ko so se ga tiste v prvih vrstah vedno bolj vneto dotikale, v šali priznal: "I'm too old for this shit" (Prestar sem za to sranje).
Jon Bon Jovi in ostali Bon Joviji
Bon Jovije sem pred leti poslušal na velikem koncertu v londonskem Hyde Parku in moram priznati, da me takrat res niso impresionirali. Ozvočenje je bilo šibko, vzdušje pa angleško, oziroma zadržano.
Tokrat pa so v klubskem, gledališkem prostoru v Madridu tistim res najzvejstejšim fanom dali vedeti, da se lahko z njimi soočijo tudi brez vse nepotrebne pirotehnike. Dokazali so, da s to kar prodajajo - pa čeprav je nekdo med obiskovalci pripomnil, da prizna, da so zabavni, a da je zaradi smejočega se frontmana vse skupaj prej kot rokenrol, koncert izgleda kot reklama za zobno pasto.
Dejstvo, vsaj sodeč po odzivu, je, da tip obvlada. Tudi manjše, klubske koncerte. Pa čeprav (z izjemo Ritchieja Sambore) res ne vemo in nas niti ne zanima (in verjamem, da nismo edini), kako je ime ostalim članom benda.
