Bes ostaja enako močan

“Predstava ni le razfukavanje stolov, ampak vzporedno razgrajuje in onemogoča estetski užitek gledalcev s svojo do konca prignano, dosledno veristično igro, nabito z energijo igralcev,..., maskerska in prava kri se mešata, padajo markirani udarci in pravi šusi.”

Tako je o Razrednem sovražniku, ki ga je za Slovensko mladinsko gledališče po močno adaptiranem tekstu Nigela Williamsa leta 1982 režiral Vito Taufer, ob njegovi uprizoritvi zapisal kritik Marko Juvan. Kultna generacijska predstava je bila po besedah dramaturga Tomaža Toporišiča pest v obraz občinstva in hiperrealistična predstava, ki je skozi razrednega sovražnika znotraj šolskega sistema govorila tudi o državi, družbi, gledališču, kulturi in umetnosti 80. let. Po 29 letih je očitno čas, da v gledalce udari znova, le da v režiji Boruta Šeparovića in v obliki re-/de-/konstrukcije.

Razredni sovražnik danes
“Morda smo naredili zelo neuspešno rekonstrukcijo, morda pa uspešno konstrukcijo,” je o svoji različici Razrednega sovražnika, ki govori o današnji stvarnosti, povedal Šeparović, ki je predstavo oblikoval v treh delih.

Prvi del zajema rekonstrukcijo, zgrajeno na osnovi dveh posnetkov iz leta 1984, drugi in tretji del pa intervjuje s staro ekipo in Šeparovićev avtorski prispevek. Stara ekipa se v Razrednem sovražniku 2011 ne bo predstavila le skozi intervjuje, ampak bosta dva člana izvirne zasedbe (Marko Mlačnik in Željko Hrs) v njem tudi nastopila. Kot ugotavlja Hrs, njegov bes po 30 letih ni nič manjši, ampak je ostal enako močan in živ: “To je edina točka, ki se ni spremenila – bes do zunanjih okoliščin, pa če gre za politični sistem tistega ali današnjega časa.”