Arkovi motivacije ne manjka

Na sporedu bo že 14. sezona oddaje. Kaj vas motivira, da ostajate pri projektu?
Moja služba je super in zelo kreativna. Ko začnem ob kakšnem dogodku ali članku v časopisu še vedno in to entuziastično v glavi sestavljati scenarij za morebiten prispevek v oddaji, je seveda jasno, da motiva ne manjka.

Kako bi opisali razvoj oddaje skozi vsa ta leta? So današnje teme drugačne od tem izpred deset let?
Oddaja se je že začela zelo ambiciozno. Glede vsebine in slike so bila v vseh teh letih gotovo tudi kakšna nihanja. Bistveno pri ustvarjanju oddaje pa je ves ta čas, da želimo ohranjati našo ambicioznost, da si niti za trenutek ne dovolimo, recimo temu lenobe, miselne in izvedbene. Kar zadeva tem, pa bi rekla, da morda v zadnjih letih delamo več aktualno političnih in gospodarskih tem.

Pokrivate različne teme. Kakšnih tem bo letos še več?
Tem ne načrtujemo zelo v naprej. Ravno zato, da ohranjamo aktualnost. V oddaji pa bo vse aktualno, kar se bo zanimivega dogajalo, pa seveda še zgodbe, ki so drugje morda samo novička, pismo bralcev, ali pa še to ne, pa so kljub temu pomembne.

Je kriza v medijih udarila tudi po vaši redakciji?
Lani sta odšla dva sodelavca.

V kateri smeri bi razvijali oddajo, če bi vam bilo na voljo več denarja? Se kakšne teme zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niste mogli lotiti?
Naredila bi še kakšno monotematsko oddajo,  kot je bila zelo odmevna oddaja o nesreči letala na Korziki. Če bi bile možnosti, bi nas zanimalo tudi raziskovanje skritih finančnih tokov, prenosov denarja v finančne oaze in podobno.    

Na katere prispevke se gledalci najbolj odzivajo? Se spomnite kakšnega še posebej posrečenega odziva/pisma bralca?
Gledalci se precej odzivajo na socialne teme, če jih nekdo s svojo zgodbo gane, ali pa na arogantnost oblastnikov, delodajalcev. Odzivi so različni, v spominu mi je ostal odziv neke gospe izpred nekaj let, ko smo delali nazoren prispevek o kolinah. Zahvalila se mi je za prispevek, češ, da se že leta trudi, da bi otroci postali vegetarijanci, meni pa je to uspelo z eno zgodbo. Še zdaj nisem prepričana, koliko ironije je bilo v tem.

Na katere prispevke ste najbolj ponosni? Katera zgodba vas je doslej najbolj presunila?
Ponosna sem na številne zgodbe. Preveč, da bi jih naštevala. Tudi presunile so me nekatere zgodbe. Sem pa že kar kmalu ugotovila, da brez čustvene distance ne bo šlo.

Ste kakšno predlagano temo zavrnili? Zakaj?
Seveda se zgodi, da kakšno temo zavrnem, ker morda ni čas za njo, je preveč splošna ali preveč specifična. Se pa zgodi, da tudi teme, ki jih izločimo, pridejo na vrsto kdaj kasneje.

V novinarstvu ste že mnogo let. Kako bi opisali spremembe v tem poklicu?
Začela sem res v popolnoma drugačnih časih, v zunanje politični redakciji TV Slovenija, ki je bila takrat verjetno najbolj ugledna redakcija, polna izvrstnih novinarjev, komentatorjev, v glavnem gospodov srednjih let, če zdaj pogledamo osrednja poročila, je slika, že na prvi pogled,  precej drugačna. Na splošno pa se mi zdi, da je kljub težavam, pomanjkanju denarja, odpuščanjem v različnih medijih, ki jih berem, poslušam in gledam, še vedno veliko izvrstnih novinarjev.

Imate hčerko. Kaže interes za novinarstvo? Bi jo želeli videti v vašem poklicu?
Hči zaenkrat ne kaže prav nikakršnega zanimanja za moj poklic in ne bom prav nič slabe volje, če bo pri tem tudi ostalo.