Aljaž Tepina se je v igro zaljubil v srednji šoli. Po maturi je zanj tako obstajala le ena pot – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ki pa ga je kar dvakrat zavrnila. Lahko bi jim poslal zahvalno pismo, kajti izkazalo se je, da je bila zavrnitev najboljša stvar, ki bi se mu lahko zgodila. Štiri leta pozneje se je odpravil v London in se preizkusil na tamkajšnji akademiji za igro. Za mesto se je potegovalo 3.500 ljudi, sprejeli pa so jih le 20 in med srečneži je bil tudi Tepina.
Kakšen je zrak v Hollywoodu?
Pozitiven. Sicer nisem snemal v Hollywoodu, lahko pa povem, kako je bilo na snemanju Batmana v Londonu. Nisem imel občutka, da sem na prizorišču tako velike produkcije, ker je bilo vse prežeto s pozitivno energijo. Vsi se dobro poznajo in razumejo, ni napetosti ali prepirov. V tujini ni pomembno le to, kako delaš, ampak tudi tvoj značaj. Profesionalno je, da se znaš obnašati in da si prijazen do vseh.
Potem Christian Bale ni takšen kolerik, kot se govori?
Njega nisem spoznal. Spoznal sem le tiste, s katerimi sem snemal svoje prizore, ker ko so igralci prosti, jih ni na prizorišču. Delal sem s Tomom Hardyjem, ki bo letos postal še večja zvezda. Je čisto običajen fant, ki se ves čas šali. Celotna filmska ekipa je bila zelo uigrana, vsak točno ve, kaj je njegovo delo. Nisem mogel verjeti, kako tekoče so stvari potekale.
Obstaja med tujo in slovensko filmsko industrijo sploh kakšna primerjava?
Ne, tega ne moreš primerjati. V tujini se obračajo večje vsote denarja, zato se lahko bolje pripravijo.
Kako torej pride Slovenec do hollywoodske vloge?
Jaz sem do vloge prišel preko agentke, drugače ne gre. Casting direktorjem je zelo pomembno, da ima igralec agenta, saj to pomeni, da je kvaliteten in da z njim ne bodo izgubljali časa.
Koliko procentov vašega honorarja pobere agent?
Moja agentka vzame 12 odstotkov za film, deset pa za gledališče.
Kako je potekala vaša avdicija za Batmana?
Posnel sem izmišljeni prizor, v katerem sem moral groziti s pištolo. V tujini ni improvizacije. Pošljejo točno določen tekst. Če imaš avdicijo osebno, imaš na voljo deset minut. Predstaviš se, nato se s tabo še malo pogovorijo, da ugotovijo, kakšen si.
Menda niste vedeli, za kateri film se potegujete?
Koliko teksta imate?
En stavek. Sem tudi v dveh bližnjih posnetkih. Dobra referenca za nadaljnje avdicije in več, kot sem pričakoval. Na takšno priložnost čaka vsak še neuveljavljen igralec. Upaš na preboj, ki ga morda nikoli ne bo. Vse, kar lahko storiš, je, da prideš pripravljen na avdicijo in daš vse od sebe.
Nam lahko opišete prizor, v katerem igrate?
Moj prizor se odvija na letalu. Izseke so decembra predvajali v kinematografih Imax v Ameriki in Veliki Britaniji pred filmom Misija: Nemogoče - protokol duh. Že sama izkušnja snemanja tega prizora je bila neverjetna. Repliko letala so postavili na hidravlične noge, ves čas se je treslo in se s kljunom obrnilo navzdol, in to skupaj z ljudmi. Snemali smo zraven studia Warner Bros. – star hangar, v katerem so zgradili cel Gotham City. Noro, kaj vse lahko ustvariš. Denar ni pomemben, pomembno je le, da je dobro narejeno.
Ko sva ravno pri denarju. Kolikšen je bil vaš honorar?
O številkah ne bi govoril. Povem lahko le, da do zdaj nisem še zaslužil toliko kot z Batmanom.
Šest minut v Nolanovem filmu je vredno koliko predstav v Prešernovem gledališču Kranj? 15?
Prej 30.
Več kot mesečna plača povprečnega slovenskega igralca?
Da. Honorarji v tujini so čisto drug svet. Moj prvi honorar za en snemalni dan, ki sem ga dobil za Nemo pričo, je bil že takoj višji od dnevnega honorarja slovenske zvezde.
Je koga zanimalo, od kod prihajate?
Ne.
So imeli kakšne posebne zahteve?
V bistvu ne. Na avdiciji so zahtevali le, da govorim z vzhodnoevropskim naglasom.
Igralska zasedba je tudi v tem Batmanu izjemna?
Z Nolanom hočejo delati vsi. V majhno vlogo je sposoben prepričati veliko igralsko ime. Primer je Aidan Gillen, s katerim sem tudi odigral prizor. Imel je vlogo agenta, ki na koncu umre. Pri drugem režiserju na takšno majhno vlogo verjetno ne bi pristal.
Kako je bilo delati s Christopherjem Nolanom?
Je zelo preprost človek. Včasih ne veš točno, ali živi v filmu. Zna ustvariti takšno energijo, kemijo, da ti ni treba igrati, saj se stvari dejansko dogajajo. Kot na primer moj prizor v letalu, ko si imel občutek, da si res na krovu. Zelo sem vesel, da sem z njim delal. Do mene je bil zelo prijazen, veliko se je šalil. Prav žal mi je bilo, ko se je po šestih dneh končalo.
Imeli ste celo lastno prikolico.
To dobiš vedno, na vsaki produkciji dobiš svojo prikolico. Igralce najbolj razvajajo, s tabo ravnajo kot s kraljem. Zavedajo se, da boš svoj maksimum pokazal, če boš zadovoljen in srečen.
Kako pa se spominjate vlog v serijah Nema priča in Zakon in red?
To so bile majhne, a pomembne vloge. Brez takšnih vlog te agent ne more predlagati za večje projekte. Po Batmanu sem imel dve avdiciji, in sicer za predstavo v londonskem gledališču Royal Court in za portugalski znanstvenofantastični film. Oboje sem dobil. Na koncu pa sem se odločil za gledališče. Zame je bilo lansko poletje res pestro in uspešno. V tem poslu pa to žal ne pomeni veliko. Ni pomembno le to, da si dober. Imeti moraš tudi srečo.
Izhajate iz gledališke družine. Se še spomnite trenutka, ko ste se odločili za igralski poklic?
Ki pa vas je zavrnila.
Da, dvakrat sem poskusil, a me niso sprejeli.
V Londonu, na Central School of Speech and Drama, pa so vas sprejeli. Kako si to razlagate?
Ja, takšna je usoda. V Londonu je bilo 3.500 ljudi na avdiciji, 20 pa jih je bilo izbranih. Velika selekcija. Kakorkoli to vzameš, mislim, da sem moral še malo dozoreti in odrasti. V London sem šel pri 24 letih, na AGRFT pa pri 20. Ko sem v Sloveniji šel prvič na sprejemni izpit, je bila moja napaka ta, da je bila AGRFT moja edina želja, edina pot. Ko misliš, da je vse, kar bodo oni rekli, sveto. To je napaka. Bil sem preveč živčen.
Razlika med Slovenijo in tujino je sicer vidna že pri sprejemnih izpitih. Če imaš ti pred sabo veliko strogih obrazov, ki ti dajejo občutek, da te ocenjujejo, je to slabo. V tujini pa se na sprejemnih izpitih dobro zavedajo, da je njihova naloga poiskati najboljše kandidate in te bodo našli le, če jim bodo dali najboljše pogoje. Pri nas je le AGRFT, v Angliji pa je ogromno šol, ki se borijo za najboljše študente.
Dobra stvar Central School of Speech and Drama je tudi ta, da smo imeli v tretjem letniku tri javne produkcije in en 'show case' (predstavitvena predstava), na katerih so tudi agenti in režiserji. Tretji letnik je namenjen temu, da te šola proda.
V Sloveniji pa tega ni?
Na nek način je. Tukaj te v bistvu spremljajo ves študij, saj vsi vse poznajo. Zato jaz v Sloveniji ne dobim veliko priložnosti, ker me ne poznajo, profesorji pač raje sodelujejo s svojimi učenci. V bistvu pri nas ni avdicij, vse deluje na bazi poznanstev. Meni je prav, saj je moj cilj delati v tujini, bom pa vesel, če me bodo tudi v Sloveniji povabili h kakšnemu projektu. Nekaj stvari sem že naredil in bom z veseljem v Sloveniji ustvarjal tudi v prihodnje. Trenutno pa pri nas ne vidim prihodnosti, ker je trg zelo zaprt, treba bi ga bilo odpreti, povabiti tuje profesorje. Globalizacija je za film zelo pomembna, slovenski film pa se vrti v začaranem krogu. Nič ne rečem, posneli smo tudi dobre stvari, je pa spekter zelo omejen. Ne moreš se vsega sam naučiti, potrebuješ ljudi, ki ti bodo pripeljali nove ideje in ti pokazali, kako se dela.
Kot rečeno, igrate tudi v gledališču. Kaj vam je bližje?
Trenutno film.
Kako se gledališka igra razlikuje od filmske?
Angleško gledališče mi je bolj všeč od slovenskega, ker je igra zelo podobna filmski. Meni pretirane kretnje niso blizu. Po vsej verjetnosti tudi zaradi tega v Sloveniji v gledališču ne bom dobil veliko priložnosti. V Veliki Britaniji te učijo, da čustva črpaš od tam, kjer se dogajajo – v želodcu in ne v glavi. Kako na dan priklicati čustva, pa se naučiš z raziskovanjem samega sebe. To moraš začutiti.
S čim se trenutno ukvarjate?
Končujem kratki film Na pogled, pri katerem sodelujeta tudi Miha Kalan in Sandra Ržen in ki ga želimo predstaviti na festivalih. Skupaj z Miho in Sandro pa pripravljam še en avtorski projekt, Mala nočna glasba, za gledališče Glej, a podrobnosti za zdaj še ne želim izdati. Premiero načrtujemo konec leta. Sicer igram tudi v Mini teatru v predstavi Ali Baba in štirideset razbojnikov. V Sloveniji sem igral še v dveh predstavah – v Prešernovem gledališču v Lovskih scenah s Spodnje Bavarske in v Kopru v igri Deklica za ogledalom. Z Majo Weiss pa sem posnel Skrite spomine Angele Vode.
Je težko preživeti le z igranjem?
Treba je stisniti. Dokler si gradiš ime, je boj. Težava je v tem, da nimaš vedno dela.
Ali raje igrati negativne ali pozivne junake?
Odvisno. Negativci so mi bolj pri srcu, ker so bolj zanimivi.
Kako pa se vživite v takšno vlogo?
Prepustiš se, seciraš tekst in padeš noter. Jaz se prepustim čustvom. Sem zelo instinktiven igralec.
Česa za vlogo ne bi naredili?
Ne bom naredil stvari, ki bi se mi zdele nesmiselne oziroma neupravičene. Če ne bom razumel pomena, tega ne bom naredil.
S kom bi želeli sodelovati?
Toliko je talentiranih ljudi … Če bi moral nekoga izpostaviti, bi Darrena Aronofskyja. Z njim bi želel delati.
