Aleksandar Stanković oddajo Nedjeljom u dva ureja in vodi že 24 let. V tem času je napisal tudi tri pesniške zbirke, knjigo Sto faca i Aca in posnel številne epizode potopisa z motorjem Vjetar u kosi. Od letošnje sezone v oddajo Nedjeljom u dva v goste ne vabi več politikov, zanimajo ga drugi ljudje, ki imajo kaj novega in pametnega povedati.
Leta 2010 je zbolel za depresijo, sam jo opisuje kot "srednjo". Z njo ob pomoči antidepresivov živi in deluje že 14 let, a najhuje je bilo na začetku, prve tri mesece, ko zdravila še niso učinkovala. Shujšal je za 10 kilogramov, šestmesečna hčerka, ki ga je sicer spravila v jok od ganotja, ga je potiskala v tesnobo, ni se mogel koncentrirati, v ničemer ni videl smisla.
Po nasvetu zdravnice je ves čas delal, saj tako ni mislil le na bolezen, oddajo pa je želel odpovedati le enkrat. Takrat je bilo, se spominja Stanković, tako hudo, da se pol ure pred začetkom ni mogel spomniti imena gosta. Oddajo je vseeno speljal le tako, da je vprašanja bral in se ni podajal v širše razprave.
Svojo bolezen je ves čas skrival, zanjo so vedeli le najožji sodelavci, nekaj najboljših prijateljev in družina. Sam se je v tem času naučil, da z boleznijo lahko normalno živi. Ko pridejo temnejša obdobja, jih prepozna, a nikoli ni tako hudo, kot je bilo na začetku. V nekem trenutku se je odločil, da želi o bolezni pisati, saj je ugotovil, da najbolj pomaga prav pogovor.
Prisluhnite človeku in mu svetujte strokovno pomoč
Najhuje je, pravi Stanković, ko ti ljudje, sicer povsem dobronamerno, rečejo, da misli pozitivno, pa na otroke ali vnuke ali da se posveti kakšnemu športu. Vse to res ne pomaga, pravi Stanković, ki svetuje, da človeku, ki je depresiven, ljudje le prisluhnejo oziroma naj mu svetujejo strokovno pomoč. Ob tem je dodal, kako zelo pomembna sta ob tem bližina in podpora bližnjih. Odzivi na knjigo so zelo pozitivni. Če si je z oddajo Nedjeljom u dva nakopal vrsto sovražnikov, ima zdaj znatno več privržencev, "vsi me imajo raje", se je pošalil Stanković.
Pogovor in podpora detabuizirata bolezen, meni avtor knjige Depra. Naslov Depra se mu zdi bolj intimen, oseben kot uradna depresija, hkrati pa zajame iz širšega pomenskega polja. Pogovorno pogosto rečemo, da smo v depri, ko smo brezvoljni ali malodušni, a Stanković opozarja, da je razlika zelo kmalu očitna.
Sam se je tekom let večkrat spraševal, od kod se je depresija prikradla v njegovo življenje. Segel je v rano mladost, ko je po nenadni očetovi smrti kot 13-letni fant prevzel preveč odgovornosti. Da nikoli več ne bi bil izpostavljen takšni bolečini, se je obdal z nekakšnim oklepom cinizma.
"Vse se nekje nalaga"
A vse se nekje nalaga, pravi Stanković, ter ob tem omeni še balkansko vojno, ki je zrušila njegove ideale o bratski Jugoslaviji, ter morebitno poporodno depresijo, ki lahko zadane tudi očete. Za nič od tega ne obstajajo neovrgljivi dokazi, vsekakor pa gre za dogodke v življenju, ki so pustili velik pečat.
Knjigo, v slovenščino jo je prevedla Tatjana Cestnik, je napisal ob prepletu pesmi in proze. Na levi so pesmi, na desni pa "kaj je avtor želel povedati". Stanković je sam sicer zelo naklonjen poeziji, rad jo piše in bere, razume pa, da vsi ne delijo njegove strasti, zato torej tudi prozni del.
Na koncu je Stanković številnemu občinstvu v knjigarni Konzorcij povedal, da se počuti dobro, zadovoljen je s svojim življenjem, z delom, družino in prostim časom. Ne nalaga si preveč dela, rad vozi motor, a prizna, kot je opazil ob skupni vožnji, da ga slovenska predsednica Nataša Pirc Musar obvlada dosti bolje.
dezurni@styria-media.si
