V deželi tisočerih nasprotij se v najbolj umazanem predelu Marakeša hitro znajdete v prodajalni, v kateri lahko za unikatno izdelan stol odštejete nekaj tisoč evrov, ali pa si na sosednji stojnici kupite spominek za en evro. Kaj boste izbrali, je stvar odločitve, a vsekakor Maroka ne boste izkusili v luksuznih hotelih in restavracijah, temveč predvsem med druženjem z Maročani, s katerimi dogodivščinam nikoli ni konca.
Poletje, oddaljeno tri ure
Sama sva pot začela v Marakešu, kjer ob sončnem vremenu vlada že pravo poletje. Medino in njene večje znamenitosti sva si ogledala kar brez vnaprej začrtane poti, saj tako odkriješ tiste najlepše kotičke in skrite vrtove, ki so prave oaze sicer zaprašenega Marakeša. Eden od najlepših je zagotovo vrt Majorelle, katerega slaba stran je le ta, da je najbolj oblegana znamenitost Marakeša.
Glavno dogajanje zvečer
Marakeš ni mesto za ljubitelje zgodnjih juter, saj se glavno dogajanje začne šele ob mraku, ko na glavnem trgu Jemaa el Fna vse oživi in s stojnic omamno zadiši. Lačni ne boste, greha je vredno prav vse, od specialitet iz tažina (maroške glinene posode), sladic in naravnih sokov do polžev, ki se jih lahko najeste za borih 50 centov. Izogibajte se restavracij, saj se najbolje je na stojnicah, tržnicah in na domu. Kulinarični biser za vse riboljubce je zagotovo Essaouira, kjer sva svoje želodčke pridno polnila kar štiri dni.
Zanimivi Maročani
Po tretjem obisku Maroka se mi je zdelo spodobno, da se končno podam tudi v puščavo. Ker sva potovala sama, sva se predvsem zaradi ugodne cene odločila za eno izmed lokalnih agencij, ki je tridnevni izlet v Saharo s hrano in nočitvami ponujala za dobrih 70 evrov. Lahko bi na dolgo in široko naštevala, kaj vse sva videla na poti, a so bolj kot znamenitosti zanimivi Maročani.
Hašiš in prijateljice noči
Saj veste, kako je videti, ko se na izlet odpravimo Slovenci – vsaj prisrčnica zagotovo ne sme manjkati. Kar je za nas kapljica rujnega, je za Maročane hašiš. Kajenje haša ni obred, druženje ali zabava, temveč nekaj, kar je naš voznik počel tri dni skupaj. Voznik in vodnik se nam tudi nista pridružila pri nočitvi v puščavi, kot je načeloma v navadi, temveč sta v mestu Merzouga v naš kombi povabila prijateljici noči, s katerima sta se nedvomno dobro zabavala.
Zgodbe o 101 ljubici
Ženske so za Maročane predvsem zabava, česar meni, ki sem nekoč že podlegla enemu, ni treba podrobno razlagati. Se je pa zgodbam o sto in eni ljubici, ki nama jih je ob kaminu pripovedoval lastnik enega izmed hotelov v dolini Dades, čudil celo moj dragi. Yassin je gospod, seveda očarljiv, da je kaj, v svojih 40., ki je bil nekoč poročen z Američanko. Živel je na Upper West Sidu in svojo ženo, stevardeso, varal z Newyorčankami, ki so se topile pod berberskimi čari, vrataričin molk pa je plačeval v naturalijah. Ali so njihove zgodbe resnične ali ne, niti ni pomembno, saj je tisto, kar ti na široko odpre oči in čeljusti, njihov doživet pripovedni slog.
Nič lažjega?
Potovati po Maroku ni nič lažjega. Ceste zunaj mestnih središč so večinoma prazne in urejene, vlaki in avtobusi so udobni, najeti avtomobili sorazmerno poceni. Dobro pa je vedeti, katero avtobusno podjetje izbrati (najboljša sta Supratours in CTM), saj sva midva z lokalnim doživela pravo pilotsko izkušnjo. Poleg tega da je bil umazan in prepoln – na njem so ljudje na triurni vožnji celo stali –, je voznik, ki je očitno nekoč želel postati pilot, po serpentinah vozil kar 80 kilometrov na uro.
Lokalni avtobusi so smrt
Moja francoska prijateljica, ki se je zaradi ljubezni preselila v obmorski Tamraght, nama je kasneje priporočila, naj se lokalnim avtobusom raje izogibava, saj se vožnje večkrat na mesec končajo s smrtnimi žrtvami. Navsezadnje smo le v Afriki.
Umetniki in ribiči
Na Afriko pa prav nič ne spominja obmorsko mesto Essaouira. Zatočišče umetnikov in ribičev je res magično, pravi raj za romantike, ljubitelje rib in športne navdušence, saj je zaradi svoje vetrovne lege tudi priljubljena točka za kajtanje. V ozkih ulicah, polnih prodajalnic z začimbami in keramiko, se skrivajo slikoviti riadi (manjši maroško opremljeni hoteli, večinoma v družinski lasti), kjer zares lepo ljubezensko gnezdece najdete že za manj kot 20 evrov na noč.
Ribja večerja na tržnici
Vasica v bližini Essaouire, do katere sva jo mahnila kar s kolesom, je navdušila celo Jimija Hendrixa, ki je tam užival v 70. letih, po izletu pa se nama je prilegla ribja večerja na tržnici. Pol kilograma kozic sva kupila za štiri evre, za en evro pa so nama jih spekli kar na tržnici. Slastno in pristno. Poleg uličnih radosti sva si za 25 evrov privoščila tudi pravo ribjo pojedino z jastogom. Še zdaj se nama toži po okusih Maroka ...
