Po vrnitvi iz Nemčije ste si dom omislili tudi v vasi Sveti Peter nad Sečoveljskimi solinami. Kako da ste se odločili za ta kraj v zaledju Istre? Sama sem Primorka, a ga pravzaprav ne poznam ...
Niste še bili gor? Potem ne veste, kako je tam lepo. Ko nas je prvič obiskal Janko Kosmina, nekdanji prvi mož Istrabenza, tudi ni mogel verjeti svojim očem, kako lep kraj je to. Na vse strani imamo pogled na morje, v katerem sicer redko plavam, ker imam doma 15-metrski bazen.
Pričakovala bi, da bi si za dom izbrali na primer portoroški “Beverly Hills” in za soseda imeli kirurga Tomislava Klokočovnika ali pa podjetnika Rajka Hrvatiča ...
Zakaj pa mislite, da bi ju želela imeti za soseda? Ne bi ju!
V Nemčiji ste si ustvarili premoženje, z možem sta donatorja in mecena, dejavna sta tudi v Lions klubu Ilirija. Vi ste piranska svetnica, vozite se z mercedesi ... Kje vse ste že bili?
Domnevam, da ste tudi precej potovali, zato bi vas morala pravzaprav vprašati, kje še niste bili.
Ne, prav nič nisem potovala po svetu za zabavo in nisem si privoščila na primer počitnic na Baliju ali Bahamih ali kaj podobnega. Z možem sva potovala predvsem poslovno od Rusije do Afrike in trdo delala. Nisem zapravljala za neumnosti, zato sem zadovoljna s tem, kar sva si ustvarila.
V Slovenijo ste se želeli vrniti že prej. Zakaj se niste?
V Nemčijo sva šla zaradi doktorata. Ko sva se poskušala prvič vrniti domov, nisva bila zaželena, ker nisva bila ustrezno politično aktivna oziroma so nama rekli, da sva premalo. Kako pa naj bi bila, če sva živela v Nemčiji?
Vidim, da vas tukaj, v portoroški marini (s sogovornico sva se srečali prav tu, op. p.), vsi poznajo.
Veliko časa sem prebila tukaj, dve leti sem imela celo najeto sobo. Včasih smo imeli v marini privezano 17-metrsko jahto, nato pa smo jo prodali, ker so nam sporočili, da jo nameravajo ukrasti. Če sem sama, včasih najamem sobo in prespim kar v hotelu Kempinski Palace. Tukaj imam res veliko prijateljev; zdaj na primer pomagam pri pripravah na svetovno prvenstvo plovil vrste dinghy 12. Prišlo bo predvidoma okoli 150 udeležencev z vsega sveta. Lastniki teh bark so ljudje, ki imajo radi morje in jadranje, ne pa tisti, ki jim barka služi predvsem za to, da razkazujejo svoje premoženje.
No, z nečim se pa razvajate, predvidevam ...
Rada sem dejavna, saj me najbolj osrečuje, da počnem nekaj koristnega. Ne hodim k frizerju, ker se mi zdi to skrajno dolgočasno in velika izguba časa, pa še včasih mi je neznosno smrdelo, ko se je lahko v salonih kadilo. Prav tako ne hodim h kozmetičarki ali pa k maserkam, in kar je podobnega ... Vse to so neumnosti. Prepričana sem, da če si lep v sebi, se to vidi tudi na zunaj. Denarja ne dajem za lepotičenje. Po svetu hodim z odprtimi očmi, moje razvajanje pa je v bistvu delo; to, da ostajam dejavna.
Ampak opaziti je, da imate radi nakit in zlato.
Ne vem, ali bi lahko rekla, da ga imam rada. Pravzaprav sem nanj navajena, saj ga nosim že od šestega leta, ko mi je teta kupila prvo zapestnico in uhane.
Kje se pa oblačite?
No, pri oblekah pa ne varčujem; oblačim se v znane blagovne znamke, kot je Jil Sander; ona je kreatorka za inteligentne ženske ... (smeh) Všeč so mi tudi Escada, Kenzo, Chanel, italijanski modni oblikovalci, Hermes ... Včasih, tam do leta 1970, sem si vse dala šivati po meri, iz Nemčije sem nosila blago v Maribor, kjer so mi oblačila izdelali po meri in mojih zamislih. Potem pa sem ugotovila, da je to zame predrago, predvsem v smislu časa, ki ga moraš nameniti temu, da si blizu in hodiš na pomerjanja.
Kakšnih oblek ne marate?
Sovražim džins. Zdi sem mi, da pod temi hlačami ženske skrivajo neurejene noge.
Kuharico imate?
Ne, kuham sama. Zdaj me boste vprašali, kaj bom pripravila danes.
No, kaj?
Goveji file, kuhan krompir ter omako iz paprike in druge zelenjave.
Ali tudi pospravljate sami?
V Svetem Petru in Ljubljani mi pri tem pomagata dve gospe, likam pa sama. To se mi zdi lepo delo.
Kako vam običajno poteka dan?
Zjutraj grem najprej na računalnik pogledat elektronsko pošto in pobrskat po spletnih straneh. Potem likam in kuham; če je treba, skočim v trgovino, popoldne berem časopise ... Veliko dela imam z urejanjem vseh zadev, povezanih z vzdrževanjem premoženja pri nas, v Nemčiji in Avstriji.
Nekje sem prebrala, da ste vi kot uren klobčič neizmerne energije, vaš mož Peter, doktor jedrske fizike, pa poosebljena mirnost. Koliko časa sta skupaj?
Prihodnje leto bova imela 50-letnico zakona, sicer pa sva skupaj šest let več.
In nista imela nobene krize zaradi takšne različnosti?
On mi je vedno stal ob strani. To, da je miren človek, sploh ni res, samo na zunaj ne kaže živčnosti. Ves nemir in živčnost ponotranji. Lahko rečem, da mi je zelo pomagal, ko sta se nama rodila sin in hči, ki sta ostala v Nemčiji. Materi, ki živi v tujini in nima nikogar, da bi ji priskočil na pomoč pri usklajevanju družinskih in službenih obveznosti, je namreč zelo težko.
Delala sta v Nemčiji, zato vas prosim za kakšno primerjavo z domovino.
Če primerjam poslovno okolje, je tam zagotovo lažje delovati. Birokracija je učinkovitejša, pri nas pa se včasih zdi, da je sama sebi namen. Zadnjič me je razjezilo, ko sem klicala na Občino Piran in sem pri neki odgovorni osebi želela preveriti, ali so nekaj uredili. Nekaj minut po 15. uri je bilo, in ker se na stacionarni telefon ni oglasila, sem poskusila poklicati na mobilnega. Očitno sem jo dobila v nekem lokalu, ker se je v ozadju slišala glasba. Odrezavo mi je zabrusila, da “danes ni uradnih ur”, in je sploh ni zanimalo, zakaj kličem, ali je morebiti nujno ... To se mi zdi nedopustno.
Kaj pa šolstvo? Poučevali ste v gimnaziji ...
Glede našega šolstva me pravzaprav najbolj moti to, da učiteljice tako slabo govorijo slovenski jezik, pa tudi narečja me motijo, ker je neodgovorno do otrok, če jih uči osebje, ki zavija tako, da ga skoraj ni mogoče
razumeti.
Ste tudi piranska svetnica, kandidirali ste na listi LDS.
Mnogi se sprašujejo, kaj mi je tega treba bilo, pa rečem: “Ni mi bilo treba, a bi vseeno rada nekaj svoje energije in izkušenj porabila za to, da poskušam izboljšati okolje, v katerem živim. Na listi LDS sem kandidirala samo zato, ker poznam Katarino (Kresal, op. p.), in ne ker bi mi bila politika te stranke posebno blizu. Po svetu hodim z odprtimi očmi, in ko ste me klicali za ta intervju, sem ravno pisala predlog za ureditev ustrezne in varne pešpoti do morja za starostnike, ki živijo v lucijskem domu upokojencev.
