Pred leti se mi je pri zimskem vzponu na Kamnisko sedlo zgodila hecna prigoda. Štartal sem še v temi in že takoj na začetku za seboj zaslišim glasno sopenje. Živ sem se usral, nakar mimo mene priteče nemški ovčar. Z… ...prikaži več olajšanjem sem ga ogovoril in ocitno sem mu bil simpatičen, ker se mi je kar pridružil. Ni sicer šel čisto ob meni, malo je letal sem in tja, ampak nikoli ni bil prav daleč. In tako sem nadaljeval vzpon, on pa tudi. Nekje v visini Jermance je sicer nekam poniknil in sem že mislil,...
.. da je šel po svoje, vendar se mi je kmalu spet pridružil. In tako sva šla vse do sedla, skoraj do roba. Malo sem se bal, da ne bi sel preblizu roba, ker bi se mu lahko vdrl napihan… ...prikaži več sneg in bi zgrmel v prepad. Malo sva se pofotkala za spomin in sla dol do koce, kjer sva si razdelila sendvic. Jaz sem se se malo odpočil, kolega pa je še malo žical okoli tistih par planincev, ki so še bili gor. Ko je bil čas za odhod, sem ga poklical in se je ubogljivo odzval, vendar je kmalu sel po svoje in ga..
.. do konca poti potem nisem več videl. Malo me je skrbelo, če je bilo z njim vse ok, zato sem nekako izbrskal kontakt ene od hiš ob vznožju in jih pobaral ce je pes njihov. In je res bil.… ...prikaži več Ženska je rekla, da se večkrat takole pridruži planincem, ampak da do vrha pa se nikoli ni šel ter da je prišel domov čisto zmahan in je 2 dni spal. Še imam njegovo fotko za spomin.
Mi pa ni jasno, kako so tile Francozi vlekli psa na Skuto, ker je tam nekaj plezarije. Razen če so šli po kakšni poti, kjer se samo hodi. Jaz take ne poznam.
No, saj to smer sem imel v mislih. Čez Velike pode. Na koncu podov se hoja konča, pred tabo je stena. Je treba plezat, brez rok ne gre. Ni šans,da pes tisto zleze.
Pred leti se mi je pri zimskem vzponu na Kamnisko sedlo zgodila hecna prigoda. Štartal sem še v temi in že takoj na začetku za seboj zaslišim glasno sopenje. Živ sem se usral, nakar mimo mene priteče nemški ovčar. Z… ...prikaži več olajšanjem sem ga ogovoril in ocitno sem mu bil simpatičen, ker se mi je kar pridružil. Ni sicer šel čisto ob meni, malo je letal sem in tja, ampak nikoli ni bil prav daleč. In tako sem nadaljeval vzpon, on pa tudi. Nekje v visini Jermance je sicer nekam poniknil in sem že mislil,...
.. da je šel po svoje, vendar se mi je kmalu spet pridružil. In tako sva šla vse do sedla, skoraj do roba. Malo sem se bal, da ne bi sel preblizu roba, ker bi se mu lahko vdrl napihan… ...prikaži več sneg in bi zgrmel v prepad. Malo sva se pofotkala za spomin in sla dol do koce, kjer sva si razdelila sendvic. Jaz sem se se malo odpočil, kolega pa je še malo žical okoli tistih par planincev, ki so še bili gor. Ko je bil čas za odhod, sem ga poklical in se je ubogljivo odzval, vendar je kmalu sel po svoje in ga..
.. do konca poti potem nisem več videl. Malo me je skrbelo, če je bilo z njim vse ok, zato sem nekako izbrskal kontakt ene od hiš ob vznožju in jih pobaral ce je pes njihov. In je res bil.… ...prikaži več Ženska je rekla, da se večkrat takole pridruži planincem, ampak da do vrha pa se nikoli ni šel ter da je prišel domov čisto zmahan in je 2 dni spal. Še imam njegovo fotko za spomin.
Mi pa ni jasno, kako so tile Francozi vlekli psa na Skuto, ker je tam nekaj plezarije. Razen če so šli po kakšni poti, kjer se samo hodi. Jaz take ne poznam.
No, saj to smer sem imel v mislih. Čez Velike pode. Na koncu podov se hoja konča, pred tabo je stena. Je treba plezat, brez rok ne gre. Ni šans,da pes tisto zleze.
Dokler bodo delali reševalci PRO BONO se bodo dogajali takšni absurdi.
Drugič naj še staro mamo s seboj v steno vzame. Teliček od gornika.