Sonce se nikoli ne skrije, zvezde ponoči sijejo močneje, tišina in samota sta na trenutke
strašljivi. Dnevi so dolge mesece neznosno vroči, noči so neznosno mrzle. Dramatične pokrajine
razen v oazah ne mehča vegetacija. V zraku je velikokrat pesek in zelo redko dež.
Na severozahodu Afrike in na jugozahodu Azije sta Maroko in Jordanija, deželi, ki sta pri
vrhu želja mnogih. Velikanska Sahara se steguje na jugovzhodni konec Maroka in se vleče čez celo
severno Afriko. Nato pa puščava "preskoči" Rdeče morje in se nadaljuje kot Arabska puščava, ki sega
v Jordanijo. Maroko in Jordanijo povezuje veliko stvari – mujezini, ki kličejo k molitvi (čeprav
sta državi vzorni muslimanski deželi, v obeh tujke z malo previdnosti brez težav potujejo celo
same), večno barantanje in kaotična mestna središča so le tri podobe, ki jih obiskovalci v obeh
deželah takoj opazijo. A veliko več kot podobnosti je razlik. Ker je poleti zelo vroče, pozimi pa v
višjih legah neredko celo sneži, je najbolje, da se Maroku in Jordaniji prepustite spomladi ali
jeseni.
Jordanija
Čeprav sta njena soseda tudi nemirna Izrael in Irak, je Jordanija že nekaj časa "žepek miru"
na sicer hitro vzkipljivem Bližnjem vzhodu. Varno deželo zadnja leta na lastno pest odkriva vse več
popotnikov in morda jih največ o njej začne razmišljati zaradi starodavnega mesta Petra. Ko so pred
malo več kot dvema letoma v Lizboni sporočili imena sedmih novih svetovnih čudes, so v Jordaniji
slavili – njihova Petra je postala članica sedmerice. V rožnate skale vklesana Petra je seveda
največja jordanska znamenitost, ki pa je bila zahodnjakom skoraj neznana do leta 1812, ko jo je
"odkril" švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt.
Petra, stara "pol toliko kot čas"
O Petri, ki se s perujskim Machu Picchujem in kamboškim Angkor Watom poteguje za naslov
najbolj slavnega "izgubljenega in spet najdenega mesta", so pisali, da je "rožnato-rdeče mesto,
staro pol toliko kot čas". A kdaj natančno se je začela zgodba mesta, ni povsem jasno. Prestolnica
nabatejskega kraljestva je Petra postala v šestem stoletju pred našim štetjem, Petra, ki se je
ohranila do danes, pa naj bi večinoma nastala v prvem in drugem stoletju pred našim štetjem. Ozko
sotesko Siq, skozi katero se vstopi v Petro, so oblikovali tektonski premiki, preoblikovala jo je
predvsem voda, Nabatejci pa so sotesko za svoje potrebe malo razširili. Stene iz peščenjaka so
izklesali z golimi rokami. Slaba dva kilometra dolga soteska, nekakšen vhod v staro mesto, je sicer
na nekaterih mestih široka samo nekaj metrov, stene nad njo so ponekod visoke skoraj dvesto metrov.
Na koncu Siqa je Zakladnica, najbolj znana podoba starodavnega mesta, Samostan (ki je ime dobil po
pomoti), Veliki tempelj, Kolonadna ulica, gledališče in Visoki prostor žrtvovanja pa je le še nekaj
najbolj občudovanih zgradb v Petri. Dodajte grobnice, številne templje ... In veličastne razglede.
Petra, kjer je Steven Spielberg pred dvema desetletjema posnel filmsko klasiko Indiana Jones in
zadnji križarski pohod, si zasluži več kot en popotnikov dan. Utrujeni že po enem dnevu? Edini
"prevoz" v arheološki coni so kamele, osli in konji.
|
Puščava Wadi Rum v Jordaniji © istockphoto |
V Mrtvem morju skoraj ni treba 'migati'
Veliko bolj razvpito "morje", ki je v resnici jezero, pa si Jordanija deli z Izraelom. Mrtvo morje je najbolj znan in najbolj proučevan naravni fenomen obeh držav. Slano jezero, ki je trenutno med 28 finalisti za sedem novih naravnih čudes, je skoraj desetkrat bolj slano kot morje, v katerem ste plavali poleti. Tako zelo je slano, da vam v njem sploh ni treba migati, da bi ostali na površini, in na izredno slanost opozarjajo tudi table – soli je v vodi kar 33 odstotkov. Iz osnovne šole pa se v mnogočem telesu vseeno blagodejnega Mrtvega morja spomnite še zaradi nečesa. Površina jezera je namreč kar dobrih štiristo metrov pod morjem ter se vztrajno niža – vsako leto skoraj meter –, saj Jordanija in predvsem Izrael iz reke Jordan "kradeta" preveč sladke vode. Jezero je torej vse nižje in vse manjše, zato že dolgo razburja ideja o kanalu, ki bi v Mrtvo morje dovajal vodo iz Akabskega zaliva. Če kmalu pokimate Jordaniji, boste še ujeli Mrtvo morje, Petra pa naj bo le eden od postankov.
|
Pisan Marakeš, Maroko © istockphoto |
Maroko je poleg Indije in Mehike najboljši dokaz, da je sušna pokrajina lahko še kako barvna in fotogenična. Severnoafriško deželo, ki je neodvisna od leta 1956, od Evrope ločujejo le dobrih štirinajst kilometrov široka Gibraltarska vrata. Na simpatično zmedo, ki tujce čaka v Maroku, namigne že mala zmeda z maroškimi mesti. Glavno mesto je Rabat, največja je svetovljanska Casablanca, največji magnet za popotnike pa eksotični Marakeš, ki ga Lonely Planet uvršča med mesta, za katera "ne more verjeti, da niso prestolnice" (pa čeprav je to v preteklosti dolgo bil).
Maroko ima približno petkrat več kvadratnih kilometrov in prebivalcev kot Jordanija, novih svetovnih čudes nima in zanje ne kandidira, a ima kar osem vpisov na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je malo bolj "turistično izkušen". Atlantska obala, gorovje Atlas (ki je najlepše maja, ko gorska pokrajina cveti) ter na jugovzhodu Sahara z oazami in neskončnimi sipinami skrbijo za prizore, zaradi katerih po Maroku ne bi smeli stopati brez fotoaparata. Pokrajina se blešči v neštetih odtenkih rumene, oranžne, rdeče, rožnate, vijoličaste in rjave. Pomaranče, limone, datlji, vzorni raznobarvni stožci mletih začimb, pisane preproge, svetilke, keramika, čajniki in nakit vseh velikosti in barv, usnjeni izdelki v prav tako vseh mogočih barvah, hiše v barvah, ki bi pri nas jezile sosede, in še marsikaj, kar draži čutila, barvajo mesta.
Mesta so modra, bela, rdeča ...
Utrip maroških mest je v sukih, delčkih mest, polnih majcenih trgovinic in stojnic, kjer se ni težko izgubiti v blodnjaku ozkih ulic, tako močan, da boste z odprtimi očmi sanjali o tišini. Glavni marakeški trg Djemaa El-Fna, eden najbolj vrvečih trgov Afrike, hrumi z vso eksotiko Maroka: čez dan tržnica, na kateri prostor najdejo krotilci kač, akrobati, izdiralci zob in drugi "poklici", za katere ste že pozabili, da obstajajo, zvečer pa velikanska restavracija na prostem, kjer lahko poskusite tradicionalne maroške jedi in jedi, za katere niste vedeli, da obstajajo. Marakeš je sicer rdeče mesto (še v čas francoske kolonialne vladavine sega zakon, ki predpisuje, da morajo biti vse stavbe v Marakešu rdeče okraste barve, ki je barva zemlje, na kateri je nastalo mesto), zasanjani Chefchaouen je moder, Rabat in deskarska Essaouira sta bela ... Za trdnejši objem z Marokom obiščite še Fes, Mekneš, Ouarzazate, Tetouan ali vsaj kakšnega od njih. Ulice v njihovih glasnih medinah (starih, obzidanih mestnih jedrih) so tako ozke, da avtomobili tja ne morejo, medina v Fesu pa je sploh največja v severni Afriki. Potovanje po Maroku (z avtobusom ali najetim avtomobilom) je preprostejše kot mislite, spanje v čarobnih riadih, tradicionalnih maroških hišah, ki so jih veliko spremenili v hotelčke, ni predrago, hrana presenetljiva ...
Da ne bo preproga prevelika
Če v dva ali tri tedne v Maroku še niste privolili, navdih poiščite v filmih, posnetih v tej deželi. Gladiator, Sestreljeni črni jastreb, Aleksander, Nebeško kraljestvo in Babilon je le nekaj zvezdniških filmov, ki so v zadnjem desetletju nastajali tudi v Maroku. Slovita Casablanca pa leta 1942 v deželo sploh ni vstopila, ampak je bila skoraj v celoti posneta v hollywoodskih studiih. Maroko bi leta 2010 rad preštel deset milijonov tujih turistov. Če boste med njimi, pa preštejte vsaj do deset, preden se domov vrnete s preveliko preprogo. Premajhen čajnik pa bo vsekakor ljubek spomin.
Članek je bil objavljen v reviji Zame , brezplačni prilogi časnika Žurnal24, ki je izšla v petek, 4. septembra.
