PLUS, MINUS

Plus: Oblika, zmogljivosti, priročnost. Minus: Notranjost ne sledi zunanjosti, doplačljiva varnostna oprema, glasen motor.

Resnici na ljubo sedici ni zrasel samo na Fiatovemu zeljniku in tudi glede na mere bi ga težko postavljali ob bok pravim modelom SUV, vendar pa je prav njegova majhnost in okretnost adut za vožnjo po mestnih ulicah, medtem ko mu terenske lastnosti pridejo prav tako pri vožnji čez grbine kot tudi pri občasnih izletih po brezpotjih. Ime je sedici dobil iz matematike. Štiri krat štiri je šestnajst oziroma v italijanščini sedici. Zahodni sosedje so ga razvili v sodelovanju s Suzukijem, ki je lastnemu modelu namenil ime SX4, tako kot sedicija pa ga izdelujejo v Suzukijevi tovarni na Madžarskem.

Na zunaj 4115 milimetrov dolgo, 1755 milimetrov široko in 1620 milimetrov visoko vozilo deluje mišičasto, a vseeno prikupno, k čemur svoje dodajo v bok zarezujoča se prednja in zadnja svetila. Notranjost deluje manj vznemirjajoče. Plastika je precej trda in mestoma izgleda robustno, vendar mu to ljubitelji brezpotij verjetno štejejo bolj v plus kot v minus. Stikala so postavljena logično, upravljanje s klimatsko napravo je enostavno, odlagalnih mest je kar nekaj. Končna izdelava je dobra, pri čemer se čuti japonski pridih. Ročica menjalnika omogoča kratke hode, a se rada zatika, predvsem pri mrzlem motorju. Sedi se visoko, zato je pregled nad cesto dober. Nekaj časa pa je treba nameniti iskanju pravega položaja za volanom, saj je sicer odebeljeni volan nastavljiv le po višini. Sedeži bodo bolj prijali tistim, ki so navajeni trdote, na dolgih progah se pogreša nastavitev za ledveni del.

Sorodnosti s suzukijem SX4 italijanski izdelek ne skriva, kar pa sploh ni slabo. © Andrej Leban

Na zadnjih sedežih je prostora za kolena dovolj, za višje glave pa ga hitro zmanjka. Prtljažnik je z 270 osnovnimi litri precej povprečen, s podiranjem sedežev pa prostor naraste na 670 litrov.

Fiatov 1,9-litrski multijet dizelski motor z osmimi ventili dobro opravlja svoje delo. 88 kilovatov (120 KM) in 280 Nm navora zagotavljajo zvezne pospeške (11 sekund do 100 kilometrov na uro). 1405 kilogramov težek avtomobil agregat požene do najvišje hitrosti 180 kilometrov na uro, vendar je v višjih obratih precej glasen. Na testu je tudi zaradi šeste prestave zahteval ugodnih 6,1 litra plinskega olja na sto kilometrov.

Sedicijeva lega na cesti je razmeroma suverena, avtomobil tudi v hitrih ovinkih ostane dolgo nevtralen, saj trdo vzmetenje ne dovoljuje nagibanja, se pa zato čuti kakšna luknja na podlagi več. Svoje pri držanju zastavljene smeri dodajo tudi pnevmatike dimenzij 205/60/16. Pretiravati pa vendarle ne gre, saj ESP ni del standardne opreme, pa tudi zavore na zadnjih dveh kolesih so le bobnastega tipa.

Tipka za vklop štirikolesnega pogona je majhna in skrita ob ročni zavori, pritisk nanjo pa avtomobil prelevi v konkretnega terenca. © Andrej Leban

Sedici je z medosno razdaljo 2800 milimetrov pri nižjih hitrostih zelo okreten avtomobil, kar pride prav tudi izven asfalta. Tam avtomobil ne stavi le na terenski odmik od tal, pač pa predvsem na Suzukijevo tehnologijo štirikolesnega pogona. Ob normalni vožnji se moč motorja prenaša le na prvi kolesni par, s pritiskom na tipko, neugledno skrito med prva dva sedeža, pa se navor ob zdrsu prednjih avtomatično prenaša na zadnji kolesi. Vožnja po blatnem in nekoliko strmejšem terenu tako za sedicija ne predstavlja ovir. 

Glede aktivne varnosti se sedici zanaša na ABS, kot že omenjeno pa je ESP doplačljiv. Za pasivno varnost skrbita dva para sprednjih in stranskih zračnih zaves.

Pod črto sedici v sebi združuje precej dober kompromis lastnosti, značilnih za različne in tudi večje razrede vozil. Mešanica italijanskih oblik in japonskih zmogljivosti ter kakovosti vas bo z bogatejšim paketom opreme emotion stala 21.590 evrov, kar je resda manj od pravih modelov SUV, malo pa vseeno ni.