Ne vznemirjajte se, če se vaš otrok zaupljivo pogovarja z namišljenim prijateljem. Z njim ni nič
narobe, ampak je to nekaj običajnega, pravi avstralski psiholog
Evan Kidd (Melbourne's La Trobe University), soavtor študije, ki jo je izvedel
skupaj z
Anno Roby z Univerze v Manchestru.
''Imeti namišljenega prijatelja je posebna vrsta igre in ključna komponenta normalnega
razvoja,'' je dejal Kidd, ki pravi, da je ta pojav opazil pri šestdesetih odstotkih otrok.
Nekateri otroci imajo le enega namišljenega prijatelja, drugi pa celo gručo. Nekateri si ga
zamišljajo na osnovi določene lutke ali plišaste igrače, pri drugih je v celoti plod domišljije.
''Za starše je lahko včasih problematično, ko otroci na primer namišljene prijatelje krivijo
za nekaj, kar so očitno storili sami,'' dodaja Kidd,
''vendar menim, da z vidika razvoja to ni nekaj zelo slabega.''
"Naravna smrt" prijateljev
Kidd je ugotovil, da so otroci z namišljenimi pajdaši boljši v komunikaciji, saj so sami
scenaristi, režiserji in igralci lastne predstave.
''Glede na to, da sami ustvarjajo dialoge, to vodi do boljšega razumevanja socialne in
konverzacijske interakcije.''
Namišljeni prijatelji začnejo običajno izginjati ob vstopu v šolo.
''To ne pomeni, da jih otroci ne bodo več imeli, verjetno pa se bodo z njimi manj igrali in
sčasoma bodo verjetno 'umrli' po naravni poti.''
30
ogledov
Izmišljen prijatelj je O. K.
Otroci, ki imajo namišljene prijatelje, bodo verjetno ustvarjalnejši, čustveno dojemljivejši in bolj usmerjeni k ciljem kakor tisti, ki jih nimajo.
