Največ zmag

3 – Boca Juniors (ARG) 3 – AC Milan (ITA) 3 – Nacional (URU) 3 – Penarol (URU) 3 – Real Madrid (ŠPA)

Svetovno klubsko prvenstvo ali Fifa World Club Cup bo prihodnji teden dalo četrtega zmagovalca turnirja laskavega imena, ki pa dejansko še zdaleč ne uživa tako velikega spoštovanja, kot se to morda zdi na prvi pogled. Še več – v Evropi ta pokal nikdar ni dobil prave veljave, saj številni klubi tarnajo, da zaradi nadvse neugodnega termina japonska avantura močno vpliva na formo ekip v domačem prvenstvu in Ligi prvakov. Barcelona in Liverpool sta neuspešni sezoni po osvojenem naslovu evropskega prvaka rada pripisovala "ekshibiciji" v deželi vzhajajočega sonca, v Južni Ameriki pa temu seveda še zdaleč ni tako. Le kako ne bi bilo drugače, saj so v treh različicah tekmovanja v obliki, kakršna je poznana danes, vedno slavili Južnoameričani – enkrat Argentinci z Boca Juniors in dvakrat Brazilci s Corinthiansom in Internacionalom , ki je lani v finalu z 1:0 premagal Barcelono.

Takole so se maja v Atenah nogometaši Milana veselili že sedmega naslova evropskih prvakov. Na Japonskem bodo naskakovali nov rekord – če zmagajo, bo Milan postalo prvo moštvo s štirimi lovorikami v tem tekmovanju. © Action Images

Resnica je morda kar nekje vmes. Medtem ko Južnoameričani zmage na svetovnem klubskem pokalu radi malce napihnejo in trdijo, da Evropejcem niti ves denar tega sveta ne more kupiti časti, Evropejci do tega tekmovanja ohranjajo pretirano aroganten odnos. Toda ni bilo vedno tako. Leta 1960 je v tedanji različici pokala, v kateri sta sodelovala zgolj evropski prvak in prvak pokala Libertadores madridski Real ugnal Penarol , ob svojem uvodu pa je to tekmovanje uživalo izjemno medijsko podporo in bilo sploh najavljeno kot nesporni obračun za nogometni klubski prestol sveta. V prihajajočih letih je za evforijo poskrbel tudi Pelejev Santos , pozneje pa je pokal iz leta v leto "pridno" izgubljal veljavo. Dno je dosegel sredi sedemdesetih let: v letih 1975 in 1978 sploh ni bil odigran, leta 1974 pa je naslov najboljšega osvojil kar madridski Atletico , ki istega leta sploh ni osvojil naslova najboljšega v Evropi. Razlog za odpoved münchenskega Bayerna se danes zdi prav smešen – Nemci se z argentinskim Independientejem niso uspeli dogovoriti za termin srečanja, zato so preprosto žezlo predali Špancem in jim prepustili, da se sami ubadajo z muhastimi Argentinci.

Vodijo Južnoameričani

Južnoameriški klubi so od leta 1960 slavili 24-krat, evropski pa 21-krat. Za eno izmed evropskih zmag je zaslužna tudi beograjska Crvena Zvezda, ki je leta 1991 v finalu premagala čilski Colo Colo.

Fifa se je leta 2000 odločila, da bi se pod njenim okriljem spodobilo organizirati turnir najboljših ekip sveta. Istega leta so odigrali tako imenovano "svetovno klubsko prvenstvo", ki pa je zabredlo v težave že leto dni pozneje, ko je lastnik trženjskih pravic tekmovanja, podjetje ISL, propadlo. Štiri leta pozneje so WCC rešili Japonci, in sicer Toyota . Avtomobilski koncern si je zagotovil eksluzivne pravice za tekmovanje, prav to pa je razlog, zakaj se že od leta 1980 finalna tekma (vključno s predhodnikom WCC, tako imenovanim interkontinentalnim pokalom) igra na Japonskem .

Leta 2003 je ob zmagi Boco doma pričakala nepregledna množica navijačev. V finalu je tedaj padel "galaktični" Real Madrid, v polnem sijaju pa je tedaj z izjemno predstavo zablestel Juan Roman Riquelme. Letos ga na Japonskem ne bo. © Action Images

Zgodovino in posel ob stran, bliža se tekmovanje, ki naj bi bilo letos bleščeče kot še nikoli do sedaj. Kapetan AC Milana Paolo Maldini pravi, da je motivacija na vrhuncu. "Zelo smo ponosni, da lahko sodelujemo na takšnem turnirju. Novi sistem tekmovanja je precej zahteven, vendar pa menim, da imamo dovolj časa, da se privadimo klimi in japonskemu ritmu življenja. Cilj je jasen – zmaga," je povedal 39-letni branilec, ki bo na tovrstnem tekmovanju nastopil že četrtič. Bridek je spomin na leto 2003, ko je Milan z Maldinijem na čelu izločila Boca Juniors, ki na stavnicah tudi tokrat kotira kot glavni izzivalec zmagovalcem Lige prvakov. "To je res bolelo. Zelo smo si želeli zmage in spominjam se, da smo se v Italijo vračali z zelo grenkim priokusom. Zdaj je čas, da poravnamo stare račune."

Nagradni sklad je 16 milijonov dolarjev

Zmagovalec pokala bo domov odnesel pet milijonov dolarjev, poraženec milijon zelencev manj, zadnjeuvrščeno moštvo pa se bo lahko potolažilo s 500.000 ameriški dolarji.

Boca Juniors , ki je prav tako kot Milan v tem tekmovanju zmagala že trikrat, na Japonskem ne bo mogla računati na novinca Juana Romana Riquelmeja , ki ni dobil dovoljenja za nastop. Ne glede na to bodo Argentinci tudi tokrat ob Milanu najresnejši kandidati za končno zmago. Največjo nevarnost predstavljata izjemna napadalca Martin Palermo in Roberto Palacio , prav posebej pa bo motiviran tudi "novi Redondo" Ever Banega , ki ga v svoje vrste vztrajno vabi prav Milan. Prvenstvo Apertura je Boca končala na skromnem tretjem mestu, zmaga na svetovnem klubskem pokalu pa bi zagotovo pomagala zaceliti rano domačega prvenstva.

In drugi? V preteklosti bi moštva iz Azije in Afrike veljala za nogometno eksotiko, da Oceanije sploh ne omenjamo. Globalizacija je svoje lovke stegnila tudi po "odročnejših"  delih sveta, zato teh moštev seveda ne smemo podcenjevati. Zvezo Concacaf (Severna in Srednja Amerika ter Karibi) bo predstavljala močna mehiška Pachuca , ki je v finalu lige prvakov Concacaf ugnala Chivas iz Guadalajare. Pachuca je najstarejši mehiški klub, ki je nastal daljnega leta 1902, v domačem prvenstvu pa si tekme tega kluba redno ogleda več kot 40.000 gledalcev. Trener Enrique Meza je pred turnirjem samozavesten. "Sem prihajamo z velikimi ambicijami in naš cilj je jasen – želimo postati prvaki." Podobno ambiciozen je tudi azijski prvak Urawa Red Diamond , ki ga vodi nemški strokovnjak Holger Osieck , za ta klub pa med drugimi nastopata tudi večkratni prvi strelec japonske J-League Brazilec Washington in nekdanji član Feyenoorda Shinji Ono . Urawa se bo za preboj v polfinale borila z zmagovalcem obračuna z iranskim Sepahanom in novozelandskim Waitakere Unitedom, sedmerico pa končuje še afriški prvak Etoile du Sahel iz Tunizije .

Luka Bonačić. Včeraj pri Muri, danes v Iranu. Iranci do hrvaških strokovnjakov gojijo prav posebno spoštovanje, saj sta v zadnjih letih njihovo izbrano vrsto vodila Miroslav Blažević in Branko Ivanković. © Action Images

Morda še beseda o moštvih, ki so za večino slovenskih (pa tudi evropskih) ljubiteljev nogometa popolna neznanka. Iranski Sepahan se je v tekmovanje prebil kot viceprvak azijske Lige prvakov, saj je bila Urawa kot japonski prvak že avtomatično kvalificirana kot predstavnik dežele gostiteljice. Iransko moštvo vodi nekdanji prvi mož Mure Hrvat Luka Bonačić . Ekipa je v veliki večini sestavljena iz domačih nogometašev, glavne zasluge za uspehe pa v Iranu pripisujejo predvsem Bonačiću. Slednji pred turnirjem nima velikih pričakovanj. "Ne pričakujem česa posebnega. Treba bo premagati Novozelandce, vendar to ne bo lahko. Menim, da smo približno na enaki ravni," je povedal nekdanji trener Varteksa. Tunizijski Etoile na Japonsko prihaja po veličastni zmagi v finalu afriške Lige prvakov, kjer so ugnali nedotakljivi egipčanski Al-Ahly, na papirju pa vloga prvega autsajderja pripada novozelandskemu moštvu Waitakere United . Odkar je Avstralija pred nekaj meseci postala članica azijske nogometne zveze, je Nova Zelandija prevzela glavno pobudo v tej regiji. Pa le ni bilo tako lahko, kot se zdi – Waitakare se je do Japonske prebil šele po dveh izenačenih tekmah s prvakom Fidžija in slavil šele zaradi večjega število golov v gosteh. Trener moštva, možakar balkanskih korenin Chris Milicich , se z rezultati ne ubada preveč. "Bo, kar bo. Lahko da nas bodo razbili. Pa naj bo tako. Če bomo napravili kakšno veliko taktično napako, jih lahko hitro dobimo po grbi."

Svetovno klubsko prvenstvo bo odigrano na treh prizoriščih. Finalna tekma bo, kot je že v navadi vse od leta 1980, odigrana v Tokiu , najboljše pa bosta gostila tudi Yokohama in Toyota City – nenavadno ime za mesto, kajne? Mesto na otoku Honshu se je do leta 1953 imenovalo Koruma, nato pa je otok zasedel avtomobilski koncern in dandanes ima to mesto že 350.000 prebivalcev.