Teoretičen del vozniškega izpita v prvo uspešno opravi le polovica kandidatov. Uspešnost kandidatov je sicer padla s spremembo testa v elektronsko različico leta 2014. Kriterij za pozitivno opravljen test je namreč visok. Na Agenciji za varnost prometa (AVP) so pojasnili, da se varnost cestnega prometa odraža tudi v ohranjanju življenj.
Kandidat mora doseči 90 odstotkov točk. Hkrati pa sme napačno ogovoriti na največ eno vprašanje, ki je ovrednoteno s petimi točkami.
Na AVP so pojasnili, da pri testu zahtevajo pasivno znanje. "Teoretični del vozniškega izpita se nanaša na varnost cestnega prometa. Torej tudi na ohranjanje življenj in tu morajo biti kriteriji strogi. Nesprejemljivo je, da kandidat ne bi obvladal pravil vožnje v križiščih, pa bi vseeno opravil izpit, ker bi s solidnim znanjem na drugih področjih dosegel recimo 60 odstotkov točk, kar je v šolstvu pogosta meja za pozitivno oceno," so pojasnili.
Šola vožnje na Roški cesti v Ljubljani.
A ima trenutno veljaven sistem nekaj slabosti. Direktor avtošole Šmarca Borut Žagar je izpostavil, da manjka javno objavljena zbirka podatkov, ki se jih morajo naučiti kandidati. Tako se lahko zgodi, da učitelji na predavanjih poudarjajo druge stvari, kot pa so dejansko zajete v izpitu.
Po opravljenem teoretičnem delu izpita pa kandidati pristopijo k vožnjam. "V povprečju kandidati opravijo med 35 in 40 ur vožnje," je pojasnil Žagar. Število ur je nekoliko povezano z gostoto prometa. Kandidati, ki izpit opravljajo v večjih izpitnih centrih, tako opravijo nekaj ur več.
Na teoretičnem delu izpita je v prvem poskusu uspešnih približno polovica kandidatov, uspešnost je po uvedbi elektronskega testiranja upadla. Kot razlog za neuspeh kandidatov na izpitu so na AVP navedli, da kandidati nimajo dovolj znanja. "Glede na to, da jih v treh poskusih izpit opravi skoraj 90 odstotkov, bi jim to lahko uspelo tudi v kakšnem poskusu manj. Razlog je tudi v visokem kriteriju, saj je razlika med popolnim in nezadovoljivim znanjem le 10 odstotnih točk," so zapisali.
A se v praksi kaže, da morajo kandidati danes za izpit poznati več podatkov kot pred uvedbo elektronskih testov, je ocenil Žagar. K izpitu pristopijo bolj pripravljeni, vendar se marsikatero vprašanje nanaša na praktično znanje.
"V preteklosti so kandidati pogosto vozili še pred začetkom učnih ur vožnje. Določena vprašanja se nanašajo na izkustveno raven, kar je dobro za povratnike. Je pa velik minus za te, ki še ne vozijo," je pojasnil Žagar. Dodal je tudi, da čedalje več kandidatov ne vozi niti kolesa, zato je preskok iz vloge pešca v vlogo voznika še toliko večji.
Na AVP so v analizi testov ugotovili, da kandidatom preglavice povzroča slab besedni zaklad. A pojasnjujejo, da lahko kandidat za vsak izraz, ki ga ne razume, na izpitu dobi pojasnilo, razen če gre za izraz, ki bi ga kandidat moral poznati in bi njegova razlaga pomenila neupravičeno pomoč pri reševanju testa.
Žagar se tukaj z AVP ne strinja. "Slovenščina je že v osnovi težka. Že nekdo, ki je splošno izobražen, testa morda ne razume najbolje," meni. Težave pa jezik povzroča tudi osebam, za katere je slovenščina tuji jezik. AVP so pred leti prosili, da bi omogočili tudi testiranje v tujih jezikih. V Nemčiji je na primer mogoče teste pisati v kar 30 jezikih," je opozoril Žagar.
Prilagojeni testi pa niso na voljo niti za narodne manjšine. Na AVP sicer v zadnjih letih beležijo malo primerov, ko želi kandidat test opraviti v italijanščini ali madžarščini. "Zato tem kandidatom omogočimo opravljanje teoretičnega izpita s tolmačem, praktični izpit pa lahko opravljajo z ocenjevalcem v jeziku manjšine," so pojasnili. Ocenili so, da zaradi majhnega števila teh kandidatov prevod testov stroškovno ni smiseln. Stroške tolmača krije AVP, kandidatu pa se podaljša čas za reševanje izpita.
Res je, da je nedopustno, da ne bi poznali pravil voznje skozi krizisca....ampak na testih jih dobijo tako malo, da se z njimi enostavno ne ukvarjajo....suhoparnega balasta pa je ogromno....ampak pomembno je samo to, da se zadosti kolicini vprasanj....