Kar me je najprej presenetilo pri novi, drugi generaciji modela kona, je, kako je zrasla. Ko sem jo prevzel pred Hyundaijevim prodajnim salonom in je stala parkirana ob sicer srednje velikih Hyundaijevih SUV predstavnikih, je bila z njimi velikostno zelo poravnana. To se opazi tudi pri prostornosti kabine, kjer je s prostorom za noge postala eden najbolj radodarnih predstavnikov mestnih križancev.
Svetloba zamenjala krom
Dodatno pa bi »na prvi pogled« izpostavil tudi futurističen dizajn, ki bi ga sicer pripisal le še kakšnemu Citroënu. Zanimivo, pred glasbeno šolo sem novo kono parkiral vzporedno s citroënom C4 picassojem in prav tu bi potegnil vzporednice z ikoničnim obrazom. Le da je krom pri francoskem predstavniku pri koni zamenjala svetloba, oziroma LED trak. Ob tem sem pomislil na intervju z enim od glavnih francoskih oblikovalcev izpred desetletja v Ženevi, ki mi je razlagal, da bo LED svetloba novi krom, svetila pa glavni in najbolj izpostavljen oblikovalski element v avtomobilski industriji. In Hyundai igro svetlobe obvlada, saj je bila sicer bela kona med testom pogosto v središču pozornosti javnosti.
Zelo minimalističen dizajn izpostavlja zgolj tanko led letev, ki je izrazit oblikovani element. Dovolj velik, da so se za avtom obračale glave, pa tudi ponoči je prej videti kot kakšen avto iz ZF filmov iz leta 2050, kot običajen mestni križanec. Glavne zadnje luči skupaj s smerniki pa so tako neopazne, da jih na prvi pogled sploh ne opazite. Seveda le dokler ne zasvetijo. Mogoče bo za koga oblika celo pred časom.
Ker je bila osnova električna različica iz nje pa izhajata tudi hibridna in bencinska je bil cilj inženirjev in oblikovalcev zagotoviti nizek količnik zračnega upora (0,27). Ta je ključna osnova za električna vozila, saj ima vpliv - enako velja za vse izvedenke - tako na manjšo porabo elektrike ali bencina, večji doseg in bolj udobno vožnjo. Med vožnjo po avtocesti je v kabini res mirno, ne sliši se niti hrup bencinskega trivaljnega motorja.
Za številko večja od pričakovanj
Kona se ni spremenila le na zunaj, opazne spremembe so doletele tudi kabino. In to ne le oblikovno, ampak tudi po uporabniški in vozniški plati. Pri Hyundaiu so ji privoščili tehnologije posebnežev ioniq 5 in 6. Na armaturni plošči se pojavi tako imenovani C-Pad s parom integriranih 12,3-palčnih zaslonov in 12-palčnim head-upom zaslonom. Izpostaviti velja napredno grafiko in enotnost med zasloni, vključno s 360-stopinjskim pogledom na okolico. Posodobitve programske opreme po zraku ali odklepanje z digitalnim ključem v pametnem telefonu, ali s pomočjo pametne ure, so za kono nekaj samoumevnega. Novi so tudi volan in sedeži - spredaj hlajeni, ogrevani in električno nastavljivi, sedežna klop (tudi ogrevana) v drugi vrsti se zloži tridelno v razmerju 40:20:40. Vse skupaj deluje lepo in skladno, sedeži so udobni, za volanom lahko sedimo dovolj športno – nizko - ali pa damo prednost preglednosti. Tega pred desetletjem pri Hyundaiju še nismo poznali. Dovolj je odlagalnih površin, navdušeni smo bili nad prostornostjo na zadnji klopi. Le preveč trde plastike so uporabili Korejci, a po drugi strani obljublja dolgoživost in kakovost.
Še največji minus pa bi podelili avtomobilskemu ključu. Korejci zadnje čase res izdelujejo na videz in otip kakovostne avtomobile, brezstični ključ za vstop v vozilo in zagon motorja, ki bi moral biti podpis pod celoten avtomobil, pa je videti kot bi ga dobili v Kinder jajčku. Za nameček v temi niti ne vidiš tipk za odklepanje vozila ali odpiranje prtljažnika. Če je notranjega prostora nadpovprečno prostorna, celo zadaj se sedi podobno udobno kot v večjem tucsonu, pa je manj prirastka v prtljažniku. 466 litrov prtljažnika (407 z rezervnim kolesom) je sicer dovolj, pomembna pa je tudi opremljenost prtljažnika. Vozilo, ki smo ga preizkusili, je imelo kljuke za obešanje torb, sidrna ušesa, dvojno dno, trdno prevleko prtljažnika in zelo majhne stranske odlagalne površine. Kot prednost se nam zdi, da so stranske stene izdelane iz umetne mase in niso prekrite s tkanino, saj jih je lažje čistiti. Po drugi strani pa so bolj nagnjeni k praskam ali zlomom.
Digitalna ureditev med najboljšimi v razredu
Kona je bila deležna tudi poplave asistenčnih sistemov, ki so združeni pod imenom SmartSense. Med novostmi so spremljanje voznikove utrujenosti s kamero (Driver Status Monitor), napredni parkirni asistent, ki omogoča parkiranje na daljavo, sistem za preprečevanje naleta, ki upravlja manever izogibanja. Prilagodljivi tempomat se ne odziva samo na vozila spredaj, ampak tudi na omejitve hitrosti. Pohvalno je, da je Hyundai, skupaj s sestrsko Kio v večini razvil svoje sisteme. Grafika kamere je odlična, dobro razsvetli okolico tudi v temi, le v dežju je slabše zaščitena. Asistenčni sistemi so enostavni za uporabo in delujejo dobro, imamo pa pripombo na sistem za zaznavo prehitre vožnje, ki je po novem del evropske zakonodaje in je obvezen del novih vozil. Ker se hitrosti na določenem odseku spreminjajo pogosto, je v določenih primerih motečega piskanja res veliko. Sicer ga je možno izklopiti, ampak se avtomatsko vklopi ob vsaki novi vožnji. Nekateri drugi proizvajalci, na primer BMW, so našli manj moteče, a še vedno učinkovite rešitve, ki voznika opozarjajo na to, da vozi hitreje kot to velevajo predpisi.
Alternativa dražjim in večjim modelom
Bencinski motor 1.0 T-GDi z 88 kW moči (120 KM) in ročnim 6-stopenjskim menjalnikom, moč se prenaša na prednji kolesi, delo opravlja spodobno, ne gre pa za presežek. Na to opozarja že pospešek 11,8 sekunde od 0 do 100 km/h. Umerjen je za širok krog voznikov, tisti, ki prisegajo na bolj dinamično vožnjo, pa bodo nekoliko prikrajšani. Podvozje je sicer čvrsto, med ovinki bolj nemirno, kot smo pričakovali, tudi nagibanje je opazno. Veliko ne spremenijo niti različni programi vožnje, ki imajo nalogo spodbujati bolj športno ali ekonomično plat vozila. Trivaljnik se sicer razživi šele nad 2.000 vrtljaji, pa čeprav je 172 Nm navora na papirju dosegljiv že pri meji 1.500 vrtljajev na minuto. Tudi poraba goriva je v okviru pričakovanj, v povprečju je bila nekaj večja od sedmih litrov bencina na 100 kilometrov.
Testna kona je bila opremljena s paketom opreme impression, ki sodi na sam vrh, tudi zato je cena 4.500 nad izhodiščno (28.000 evrov). V ceno je vključena vsa napredna oprema za varnost in udobje, vključno z 18-palčnimi platišči. Od doplačil je imelo vozilo še paket editon, ki za 1.940 evrov prinaša usnjeno oblazinjenje, tristopenjsko gretje prednjih in zadnjih sedežev, tristopenjsko prezračevanje prednjih sedežev, električno pomična prtljažna vrata s funkcijo samodejnega odpiranja, zvočni sistem Bose s 4 zvočniki, 2 visokotonskima, osrednjim zvočnikom na armaturni plošči in zunanjim ojačevalcem, pa tudi veliko panoramsko streho 8640 (evrov) in mineralno barvo (400 evrov). Z opremo se lahko taka kona postavi ob bok večjim najbolj naprednim hyundaijem, zato tudi končna cena 31.400 ni presenetljiva in je tudi zaradi prirastka prostora odlična alternativa SUV-jem, ki so sicer umeščeni velikostni razred višje, kot kona.
takrat bo to drek od avta
Leta 2050 bo to ničvreden oldteimer.