Kia sportage je kot športni terenec spodnjega srednjega razreda gotov eden najpomembnejših Kiinih modelov in zato so vanj vedno vložili veliko truda. Tokrat je prišel na ceste že v peti generaciji, in če je v prvi bil skoraj brez tekmecev, v drugi pa je malce zaostajal za večino, je v tretji in četrti gotovo držal korak s konkurenco, za novo pa bi lahko celo rekli, da je v razrednem ospredju.
Ko gre za zunanje oblike, to gotovo velja. Kia (tako kot tudi njena sestrska znamka Hyundai) namreč v zadnjih letih preseneča z drznostjo, s katero se njeni oblikovalci lotevajo avtomobilskega dizajna. Novi kia sportage se je tako pod taktirko glavnega oblikovalca Luca Donkervolkeja, ki je na čelu Kiinega oblikovanja leta 2018 nasledil svojega sedanjega vrhovnega šefa Petra Schreyerja, ta je namreč prevzel vodenje oblikovne strategije celotne skupine, močno oddaljil od predhodnice in postal bolj drzen in skoraj že premijski avtomobil, čeprav uradno tega naslova nima.
Netradicionalne oblike
V osnovi je novi sportage celo bolj škatlast od svojega predhodnika, vendar pa to izravna z obilico netradicionalnih krivulj, ki karoserijo naredijo zelo zanimivo, morda celo nenavadno, vsekakor pa takšno, da jo v avtomobilskem vsakdanu na cesti gotovo prepoznamo kot izstopajočo.
Tako kot Hyundai na tucsonu, je tudi na sportageu klasično osvetlitev ob robu minimalistične »tigraste maske« zamenjala takšna, pri kateri opazimo predvsem vpadljiva »bumeranga« dnevnih luči. Ostale se namreč kar nekako skrijejo v rombu, ki je vgrajen v lok, ki ga zamejujejo dnevne luči, in jih opazimo šele tedaj, ko se prižgejo. Žarometi na sportagu morda niso povsem skriti v masko kot pri hišnem tekmecu tucsonu, diskretni pa so skoraj toliko, a ko se prižgejo, odlično osvetlijo okolico. Enako bi lahko rekli tudi za zadnje luči, ki so glede na že kar baročno korpulentni zadek presenetljivo majhne, vendar pa s svojo značilno obliko gotovo ostajajo dovolj opazne.
Oblika, s katero se sportage nekako bolj približuje terencem kot pa kombilimuzinam, svojo prednost pokaže predvsem v notranjosti, ki deluje in tudi je zelo prostorna. Sportage je po svojih zunanjih merah namreč nekje v razrednem povprečju ali celo zares za malenkost pod njim, vendar tega v notranjosti ne občutite, saj je deluje zelo prostorno in prostor v vse smeri na vseh sedežih tudi zares zagotovi.
Premijski občutek
Zaradi kakovostnih materialov in malce bolj zadržanih oblik kot na zunanjosti, je občutek v kabini že kar premijski, k čemur gotovo pripomore tudi dejstvo, da je oblikovalcem v zasnovo armaturne plošče uspelo imenitno integrirati tudi dva široka zaslona, ki skrijeta celo dejstvo, da malce štrlita iz armaturke. Na digitalni instrumentni plošči pred voznikom je lahko prikazanih veliko podatkov, med drugim tudi učinkoviti sliki dogajanja v mrtvem kotu, tako rekoč digitalno vzvratno ogledalo. Enako velja tudi za zaslon izčrpnega infozabavnega zaslona, na katerem se med počasno vožnjo lahko prikazuje tudi tridimenzionalna slika avtomobila v okolici. Infozabavni sistem se sprva morda zdi zelo zahteven, vendar je uporabniški vmesnik narejen tako, da ga bi tudi manj vešči morali hitro obvladati.
Zanimiv je tudi na dotik občutljivi trak z dvema fizičnima regulatorjema pod zaslonom infozabavnega sistema, ki omogoča direktno upravljanje klimatske naprave. Po drugi strani je gretje in zračenje sedežev pozitivno ločeno in zaupano fizičnim gumbom na sredinskem grebenu.
Solidna pogonska tehnika
Tam pa so tudi stikala za izbiranje voznih programov in prestavna ročica, oziroma krožni regulator s prikladnim sredinskim rdeče obarvanim gumbom za parkirni program. Z njim reguliramo sedemstopenjski menjalnik z dvojno sklopko, ki je v testnem avtomobilu deloval v kombinaciji s 110- kilovatnim turbobencinskim štirivaljnikom 1,6 T-GDI, ki mu je pri pospeških in varčevanju z gorivom malce pomagal blagi hibrid.
Kombinacija je povsem solidna in celo živahno opravi z razmeroma velikim avtomobilom, čeprav se predvsem med hitrimi pospeški dobi občutek, da bi malce več moči ali pa bolj usklajenega sodelovanja med menjalnikom in motorjem prišlo prav. Vendar pa so to ekstremi, ki jih v vsakdanji uporabi avtomobila niti ne bi opazili. Poraba goriva sicer ne dosega uradnih podatkov, daleč od njih pa tudi ni.
Za tiste, ki ravno nimajo vikend hišice na koncu strmih makadamskih cest, bo povsem dovolj tudi zgolj sprednji pogon, kakršnega je imel testni sportage. Očitno pa se pri Kii zavedajo, da bodo velika oddaljenost dna od tal, velika kolesa in športno terenski sloves avtomobila marsikoga pripravili tudi do izleta na slabše ceste, zato so ga opremili tudi s programom za pomoč pri spustu s klanca. Za podvozje bi sicer lahko rekli, da se mu pozna, da podpira precej visok avtomobil, vendar kljub temu solidno in brez izrazitega nagibanja opravi z zahtevami vožnje skozi ovinke in z učinkovitim blaženjem zagotovi tudi solidno potovalno udobje.
Kia je torej z novim sportageom naredila ne le korak ampak kar skok naprej in ga naredila zelo privlačnega ne le za tiste, ki iščejo cenovno ugoden ampak že skoraj premijski športni terenec. Cena je na srečo ostala precej ugodna. 35.199 evrov, za kolikor pri uvozniku z upoštevanjem rednega popusta računajo za primerek, kakršen je bil testni, ni ravno malo, vendar pa je v primerjavi z marsikaterim razrednim tekmecem lahko ugodno. Sicer pa lahko sportage z enakim motorjem in ročnim menjalnikom kupite tudi v osnovni različici za 21.999 evrov, ki pa je res že precej ugodna. Le nekaterim opremskim sladkorčkom se bo treba odpovedati, funkcionalnost pa ostaja bolj ali manj enaka.
kia sportage 1.6 T-GDI MHEV 110 kW GT-Line ISG 7DCT
Motor: turbobencinski, štirivaljni, 1.598 ccm
Največja moč: 110 kW (150 KM) pri 5.500 vrtljajih
Največji navor: 250 Nm pri 4.000 vrtljajih
Zmogljivosti: 189 km/h, 9,6 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.515 x 1.865 x 1.645, medosna razdalja 2.680
Prtljažnik (v litrih): 562-1.751
Poraba: 6,3-6,6 l/100 km (kombinirani cikel WLTP), izpusti CO2: 143-150 g/km
Cena v evrih: 35.199
