Mini je njegov okrogli jubilej proslavil tako kot se spodobi, s posebno serijo mini cooper S 60 years, ki smo ga lahko preskusili tudi na cesti. Seveda ne gre več za starodobni avtomobil, ki so ga z manjšimi spremembami lahko ljudje kupovali kar štiri desetletja, ampak za njegovega sodobnega naslednika, eno najboljših in najbolj uveljavljenih rekreacij prejšnjega desetletja, ko so proizvajalci kot po tekočem traku predstavljali avtomobile, ki so z oblikami spominjali na svoje legendarne predhodnike.
Veliko v majhnem paketu
Sedanji mini ohranja predvsem prednikovo živahnost in okretnost v majhnem paketu, v katerem bosta uživala predvsem voznik in sovoznik, a žal na precej dražji način. Takle mini cooper S 60 years namreč stane dobrih 41 evrskih tisočakov, kar nikakor ni poceni, poceni pa ni niti njegova osnovna različica mini one, ki stane okrog 19 tisoč evrov. Sodobni mini je torej avtomobil za voznike, ki imajo dovolj denarja, da si ga lahko privoščijo.
A z njim bodo gotovo zadovoljni, saj gre v različici cooper S za zelo živahen in okreten avtomobil, ki navduši predvsem z močnim in odzivnim motorjem. Ta razvija moč 141 kilovatov, ki v kombinaciji z bliskovitim 7-stopenjskim robotiziranim menjalnikom, ki prestavlja skoraj brezšivno, nima težav z dobrih 12 centov težkim avtomobilom. Delovanje motorja je sicer odvisno tudi od razpoloženja voznika oziroma programa vožnje, za katerega se odloči.
Kot se spodobi za jubilejno izdajo britanske uspešnice, je mini cooper S 60 years prišel v zeleni barvi,ki jo danes poznamo pod nazivom »british racing green« in je simbol britanskega avtomobilskega športa. A barva dejansko izhaja iz Irske. Od leta 1900 je namreč lastnik New York Heralda James Gordon Bennett prirejal dirko, ki je vedno potekala v državi ekipe, ki je zmagala na prejšnji. Leta 1902 je zmagal britanski avtomobil, zato bi morala dirka leta 1903 biti v Angliji. Ker pa je bilo v Angliji tedaj dirkanje po javnih cestah že prepovedano, so dirko priredili na Irskem. Na njej je nastopila tudi ekipa angleške tovarne Napier, ki je svoje avtomobile v znamenje spoštovanja do dežele gostiteljice pobarvala v zeleno kot irsko nacionalno barvo. S tem je utemeljila tudi »britansko dirkalno zeleno« barvo, ki se je počasi uveljavila na vseh angleških dirkalnikih. Britanska zelena barva po izvoru torej ni angleška, ampak irska.
V ekološkem načinu bo avtomobil precej zadržan, zato pa bo poraba goriva lahko tudi manjša od šestih litrov, v normalnem načinu pa boste lahko zelo živahno opravili vsakdanje vožnje. Ko pa si zaželite akcije, samo prestavite v športni program in mini cooper S se spremeni v mini dirkalnik, ki mu je pomanjkanje moči neznano, iz izpušnih cevi pa zaslišite celo prijetno pokljanje. Vam to še ni dovolj? V tem primeru lahko uporabite tudi obvolanske ročice menjalnika. In v tem primeru seveda pozabite na porabo pod devetimi litri. V bistvu vam zanjo ne bo mar, saj se mini cooper S vozi preveč dobro, da bi mislili še na to.
Otrok naftne krize in posebneža
A s tem mogoče sodobni mini najbolj odstopa od svojega starodobnega naslednika, vsaj takšnega, kot je bil v začetku. Mini morris je bil namreč predvsem otrok prve velike naftne krize, ki je zahodni svet udarila med prvo sueško krizo leta 1956.
Največji britanski izdelovalec avtomobilov BMC je glavnemu inženirju Alecu Issigonisu tedaj končno odobri razvoj majhnega avtomobila, ki ga je ta že nekaj časa ponujal. Issigonis je veljal za posebneža, ki je za navadne ljudi razvil majhen avtomobil morris minor, zase pa dirkalni avtomobil za gorske vzpone. S preprostimi a učinkovitimi zamislimi je uveljavljene inženirske koncepte pogosto obrnil na glavo, menil pa je tudi, da si dober avtomobil lahko zamisli en sam človek, ki mora imeti glavno besedo tudi pri njegovem razvoju.
V duhu sueške krize si je zadal razvoj majhnega avtomobila, ki bi moral biti varčen, hkrati pa imeti zelo prostorno notranjost ob kar najmanjših zunanjih merah. Septembra 1959 je njegova majhna delovna skupina osupli javnosti pokazala novi avtomobil, ki je v marsičem spremenil dotedanje pojmovanje avtomobilskega sveta.
Podiranje predstav
Drugačnost, ki jo je mini morris tedaj prinašal, si danes zelo težko predstavljamo, saj je spremenil vse dotedanje predstave. Bil je predvsem izredno majhen. S 305 centimetri dolžine je bil krajši celo od dvosedežnega fiata topolina iz leta 1936 in vendar je bilo v njem dovolj prostora za štiri odrasle potnike in njihovo prtljago. Poleg tega je imel v času, ko je večina družinskih avtomobilov še vedno slonela na togih zadnjih premah z listnimi vzmetmi, samostojne obese vseh štirih koles. Za vzmetenje niso skrbele listne vzmeti ampak stisnjena guma.
Motorna moč se je prenašala na sprednji kolesni par, kolesa pa so bila za tretjino manjša od tistih, ki so jih običajno imeli družinski avtomobili. Motor je bil vgrajen prečno v prednji del avtomobila ter z menjalnikom tvoril zaokroženo enoto. A voznike je zares navdušil z zadovoljstvom, ki so ga čutili med vožnjo. Issigonis je bil namreč navdušeni voznik, ki je užival v vožnji, zato nikakor ni hotel ustvariti avtomobila, pri katerem to ne bi bilo bistveno.
In v tem je sodobni mini gotovo vreden svojega legendarnega naslednika. V nasprotju s klasičnim minijem, je sicer otrok bavarskega BMW-ja. BMW je namreč v devetdesetih letih prevzel skoraj propadli Rover, z njim pa tudi znamko Mini. Morda je bil mini tudi eden od razlogov, da so Bavarci nazadnje obupali nad Roverjem, se leta 2.000 odpovedali lastništvu nad njim in iz ostanka oblikovali posebno znamko Mini.
Pri Roverju so namreč želeli nadaljevati minijevo izročilo gospodarnega mestnega malčka, pri BMW-ju pa so zagovarjali majhen športni avtomobil. BMW je končno prevladal in leta 1999 prevzel nadzor nad celotnim projektom. Tudi samo proizvodnjo minija je iz Roverjeve tovarne v Longbridgeu preselil v svojo tovarno v Oxfordu. Odločitev je bila očitno pravilna, saj je mini zdaj že v tretji generaciji precej velika uspešnica.
Poleg športnosti tudi privlačna oblika
K temu mu sicer niso pripomogle le prej omenjene športne lastnosti, ki so v različici cooper S še toliko bolj izrazite, ampak tudi privlačna zunanjost, ki je v treh generacijah niti ni bilo treba močno spreminjati. Pomembna je tudi stilsko oblikovana in izdatno opremljena notranjost, v kateri predvsem v jubilejni 60-letni izdaji minija cooper S ne manjka prav ničesar.
Podatki o vozilu (mini cooper S 60 years edition)
Motor: turbobencinski, štirivaljni, 1.998 ccm
Največja moč: 141 kW (192 KM) pri 5.000–6.000 vrtljajih
Največji navor: 300 Nm pri 1.350–4.600 vrtljajih
Zmogljivosti: 235 km/h, 6,7 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 3.850 x 1.727 x 1.414, medosna razdalja 2.495
Prtljažnik (v litrih): 246 – 1.076
Poraba: 6,8 litra/100 km (kombinirani cikel NEDC), izpusti CO2: 155 g/km
Cena v evrih: 41.002 (osnovna cena: 26.300)
Plusi: Zunanji in notranji videz, oprema, udobje, vozne lastnosti, motor in menjalnik
Minusi: cena, prostornost na zadnji klopi
Morda je treba omeniti, da je v nasprotju s svojim daljnim predhodnikom sodobni mini namenjen predvsem vozniku in sovozniku, ki sta z zadnjo generacijo pridobila tudi nekaj prostornosti, ki se pozna predvsem v zračnosti nad glavama. Kljub temu, da je mini zelo majhen avtomobil, imata oba tudi dober občutek so pri Miniju med drugim uredili tudi s precej naprej potisnjenima stebričkoma A. No, po drugi strani je na račun voznika in sovoznika utesnjeno na zadnji klopi, kjer bo prostora dovolj le za otroke. A to verjetno v tem primeru niti ni pomembno.
Minija namreč ne boste kupili zaradi želje po gospodarnem in prostornem majhnem avtomobilu za ugodno ceno, ampak zato, ker je »fleten«. In v posebni seriji mini cooper S 60 years je še bolj »fleten«. Le precej se bo treba potruditi, če bi ga radi imeli, saj so jih izdelali le 600.
