Dacia sandero vzdržuje imidž nizkocenovne Renaultove znamke vozil, a vsako leto pridobiva nove in nove tehnološke bombončke. Pri Dacii brez težav povedo, da so njihove stranke nekoliko posebne, da so to vozniki, ki jim “dol visi”, kaj si o njihovem avtu misli sosed. A nekaj je treba dati tudi na varnost in udobje in tudi tega se vse bolj zavedajo tudi pri romunski znamki.
Dacia sandero sicer nastopa v istem razredu kot polo, fiesta, ki ponujata sisteme in tehnologijo, ki jo še morda desetletje ne bomo videli v sanderu, zato je njegov namen povsem drugačen. Ponuditi prostoren, in za uporabo enostaven avto z najbolj nujno vsebino in dobrim motorjem za čim bolj ugodno ceno. In v tem pogledu je sandero odličen avto.
Bliže dusterju
Kar zadeva videz je to stvar posameznika. Če vas moti znamka Dacia na motornem pokrovu, potem niste eden od racionalnih kupcev, saj ima sandero preverjeno Renaultovo tehnologijo s samosvojim izgledom, ki pa mu tudi pri Dacii posvečajo vse več pozornosti. Zdaj so s poenotenim videzom (maska motorja je podobna tisti pri novem dusterju) bolj originalni in prepoznavni kot pred leti, ko smo ugibali od kod se je vzel kakšen del vozila. Zdaj so na voljo tudi posebne izvedenke kot je black and white v našem primeru, kjer sicer ne gre za črno-belo kombinacijo, je pa v stepway različici vsekakor tudi sandero lahko avto, za katerim se kdo obrne - še posebej zato, ker z nekaterimi elementi odslej spominja na večjega brata dusterja. Sandero ima zdaj tudi LED dnevne luči, zadnja svetila pa so razdeljene z novo kvadratno grafiko, tako, da je že na daleč razpoznaven tudi ponoči.
Tudi znotraj je sandero predrugačen, a še vedno na žalost prevladujejo na otip ceneni materiali, predvsem trda plastika in manj udobni sedeži spredaj, ki na daljši poti zahtevajo kakšen postanek več kot v cliu. Mi je pa zelo všeč nov volan, ki odslej vključuje tudi hupo (dacie so bile ene zadnjih aktualnih modelov s hupo še na levem smerniku), sandero pa je šel v korak s časom tudi z impulznimi smerniki, zato pa še vedno ne ponuja zložljivega ključa, ki vas bo v žepu v ozkih hlačah še naprej žulil. Še bolje bi bilo, če bi dobil prostoročno kartico za vstop v vozilo in zagon motorja, verjetno pa bomo morali počakati na novo generacijo romunske kombilimuzine.
Kamera boljša kot v nekaterih dražjih
Zato pa so se pohvalno stikala za dvig stekel (končno) znašla na vratih, zato se je sprostilo kar nekaj prostora za dodatna odlagališča. Testni avtomobil je imel 7-palčni zaslon na dotik z navigacijo, ki smo ga že večkrat hvalili zaradi preglednosti in enostavnosti uporabe - uporabnik se lahko zanaša tudi na slovenski jezik, kar je danes še vedno redkost. Grafično sicer ni na nivoju najboljših v razredu, je pa zato cenovno za tisto, kar ponuja verjetno v samem vrhu. Kar zadeva kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, kar je velika novost v sanderu, pa je veliko boljša kot v marsikateri veliko dražji mestni kombilimuzini.
Prav multimedija izboljšuje ergonomijo avtomobila, vseeno pa bi bilo kakšno stikalo, kot je za vklop tempomata, še vedno bolj logično razporejeno. Tudi potovalni računalnik bi lahko bil bolj radodaren s podatki, tako pa se mora voznik še vedno zanašati na tiste najbolj osnovne podatke o porabi goriva, prevoženih kilometrih, dosegu ...
Gumb iz devetdesetih let ostaja
Prednost sandera je prostorna zasnova kabine in prtljažnika. Če smo grajali udobje na prednjih sedežih, pa se na zadnji klopi sedi presenetljivo udobno, nadstandardno za ta razred vozil. Če imate otroke, ki jih posedate v otroške sedeže, je tudi dostop do zadnje klopi zelo enostaven. Zanesete se lahko tudi na isofix priključke.
Prtljažnik ima še vedno prastari gumb za odpiranje zadnjih vrat, je pa zato prtljažni del zelo radodaren z litri, ne samo na papirju, ampak tudi v praksi. Velikost odprtine tega sicer ne razkriva, ko pa vanj nalagamo kovčke ali drugo prtljago pa je sandero med rekorderji v razredu, sploh ko zložimo naslonjala zadnje klopi.
0,9-litrski turbo trivaljni bencinski motor ni nič novega pri sanderu. Gre za preverjen motor, ki sodeluje s preverjenim petstopenjskim ročnim menjalnikom, ki tak ogledano z estetskega vidika kot natančnost prestavljanja ni najboljši. Motor je poskočen in uporaben tudi na avtocesti, kjer bo zaradi kombinacije petih prestav in slabše izolacije več hrupa kot v dražjih malih kombilimuzinah. Motor ima tipičen zvok trivaljnega mlinčka, a v mestu svoje delo opravlja dobro, brez težav pa se kosa tudi z avtocestnimi nalogami. Poraba je odvisna od uporabe, če ga boste vozili po podeželju, bo brez težav tudi malo nad petimi litri, na avtocesti pa boste hitro tudi na osmih litrih bencina na 100 kilometrov.
Sandero torej napreduje tako po tehnični plati (vse izvedenke imajo tudi asistenta za speljevanje v klanec), kot estetski, a še vedno ne ponuja naprednih asistenčnih sistemov za pomoč vozniku. Kar se vsekakor pozna tudi na ceni, ki je ugodna. Za dobrih 11 tisoč evrov, kolikor s popustom stane "naš" sandero s kamero za vzvratno vožnjo in parkirnimi tipali, avtomatsko klimo, posebno izvedenko stepway, led dnevnimi lučmi ...
Podatki o vozilu: (Dacia sandero Black & White 0.9 TCe 90)
Motor: 898 cm3, turbo bencinski, trivaljni, 66 kW (90 KM) pri 5.000 vrt./min
Navor: 140 Nm pri 2.250 vrt./min.
Dimenzije (D x V x Š v mm): 4.089 x 1.519 x 1.615, medosna razdalja 2.598
Prtljažnik (v litrih): 320 – 1200
Poraba na testu: 7,2 litra/100 km (mešani cikel), izpust 110 g CO2/km
Zmogljivosti: 168 km/h, 11,1 sekunde od 0 do 100 km/h
Cena: 8.200/ 11.050 evrov / 11.410 (osnovni/testni/testni z dodatki in popustom)
Plusi: Cena, prostornost, motor, poceni dodatki;
Minusi: ročni menjalnik, hrup v kabini, plastičnost, gumb za odpiranje prtljažnika
Kaj pričakujemo od avta za 11 tisočakov? Da bo čez pet let vreden le še 5 tisočakov.